Vse to velja. Čas tam se je ustavil, sistem pa je tak, kot so vzhodnoevropske države poznale v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kasneje ne več. Prihod je videti tako, da vsak tujec dobi spremljevalca, in sicer dva policista. Takoj izveš, da je stik z ljudmi strogo prepovedan, prav tako izhod iz hotela brez spremstva. Pred nekaj leti so na turističnem območju, ki ga vodi podružnica južnokorejskega Hyundaia, ustrelili neko žensko, ki je zašla v bližino demilitarizirane cone.
Kako ste potovali?Mi smo sicer šli preko društva, ampak tudi turistična pot ni več problem. Priletiš do Kitajske in tam so agencije, ki vozijo turiste v Severno Korejo, tudi iz Rusije je odprta pot, Rusi sami hodijo tja, ker je malo ceneje in dober alkohol. Načeloma lahko v državo pride vsak razen Južnokorejcev, ki smejo le v območje na robu demilitarizirane cone. Kot turisti niso ravno dobrodošli, sploh ne po omenjenem incidentu. Vsak turist pa nujno dobi spremljevalca.
Kaj ste opazili? Kako ljudje živijo?Totalna beda. Na misel mi je prišla dilema: raj ali koncentracijsko taborišče? Ta sistem oskrbe ljudi, ki ga imajo, je v bistvu raj: brezplačno dobiš hrano, obleko, stanovanje in nič ne plačaš za stroške. Koncentracijsko taborišče pride na vrsto takrat, ko narediš nekaj narobe. Takoj ti odklopijo elektriko, ne dobiš hrane, obleke ali končaš v taborišču. Imajo totalno državno oskrbo. Centralnoplanski organi, v katerih sedi verjetno nekaj milijonov uradnikov, naredijo načrt potreb za vsako pokrajino, za vsako tovarno, podjetje, trgovino, do posameznika, ki potem mesečno dobi recimo deset kilogramov moke, pet kilogramov soli, petdeset jajc, tri kilograme korenja. Na Kubi sem videl enak sistem. Kmetje so mi v zakotnih vaseh kazali zvežček, s katerim gredo vsak mesec v skladišče, kjer jim stvari namečejo v vrečo. Imajo sicer trgovine, kjer lahko dodatno kupiš hrano, ampak je zanič. Razen v elitnih trgovinah, kjer se kupuje v juanih, evrih, dolarjih in za to potrebuješ denar. To je razlog, da se turistično odpirajo, da se gredo nekaj trgovine, da so z Južno Korejo vzpostavili skupno gospodarsko območje, kjer je par sto južnokorejskih podjetij dalo kapital, Južna Koreja pa delavce. Drugače so ocene, da je mesečna plača dva do petnajst dolarjev, kar je enako slabo kot na Kubi. Ampak na Kubi je sistem vsaj nekoliko zmehčan, veliko je turistov. V Iranu je mehčalec tržna ekonomija. V Severni Koreji pa mehčalca ni.
Kaj dobiš za teh dva do petnajst dolarjev plače?Saj nič ne potrebuješ.
Vedno kaj potrebuješ.Vsi imajo službe, vse je pokrito. Za to plačo si lahko kupiš boljšo obleko. Je sicer veliko mobitelov, nimajo pa dostopa do spleta. Dejstvo pa je, česar sicer nisem mogel preveriti, da se pojavlja kar nekaj črnega trga. Družine na vasi, kjer je vse kolektivna lastnina – ponekod kmetje živijo kar v blokih na hribu in od tam hodijo obdelovat zemljo – imajo pravico do ohišnice. Kar pridelajo, prodajo. Deluje pa očitno tudi tihotapljenje preko Kitajske in Rusije, kajti vlaki vozijo do meje, in tam se verjetno vse skupaj odvija. Verjetno gre za klasično korupcijo podkupljenih uradnikov in vir dodatnega zaslužka. Če ga imaš v bankah, ti ga sicer verjetno poberejo. Prejšnji predsednik je izvedel devalvacijo wona in vsi, ki so imeli prihranke, so ogromno izgubili.
Tedaj so bili v Severni Koreji bojda še najbliže protestom. Kaj drži režim pokonci? Strah, kult osebnosti, nacionalizem?Jaz bi rekel strah, absolutna diktatura. Sistemskih novic se sicer dobi zelo malo. Ko smo spraševali za predsednika Kim Jong Una, kar otrdijo, pa nas je zanimalo samo, kje živi. Rekel bi, da je tudi on v bistvu figura in da je država v rokah vojske. Še v času njegovega očeta Kim Jong Ila so namreč sprejeli politiko »vojska najprej«. Šestnajst odstotkov BDP gre uradno za vojaške namene, verjetno pa še več. To je najbolj militarizirana država na svetu z 1,2 milijona aktivnih pripadnikov vojske, en vojak na dvajset prebivalcev približno, devet milijonov pa jih lahko takoj še vpokličejo. Ženske služijo vojaški rok dve leti, moški tri. Ko hodiš po mestih in po vaseh, je vsaka tretja oseba, ki jo srečaš, vojak.
Po vsej Severni Koreji od severa do juga poteka trideset metrov široka avtocesta. Vprašali smo jih, zakaj ni nikjer nobenega avtomobila, pa so rekli: potem bi bila pa gneča. V resnici avtomobilov ljudje nimajo, razen ozke elite, cesta pa je predvidena za premike vojske. Javnih avtobusov ni. Imajo nekaj železniških povezav, a za sto kilometrov potrebujejo štiri, pet ur, pa še dovolilnico, ker je pred vsakim mestom zapornica in vojska preverja potnike. Prepoved in nadzor gibanja sta torej popolna. Če se preveč giblješ, postaneš sumljiv in verjetno hitro končaš v taborišču.
Nekje sem zasledil oceno, da je to edina država, ki ji vlada mrtev človek – Kim Il Sung. V njegovem času vojska še ni bila to, kar je danes, njegov kult pa ostaja.To je samo orodje. Kim Il Sung ima častne nazive – večni predsednik, veliki voditelj in tako naprej. Tudi njegov sin Kim Jong Il je postal večni generalni sekretar delavske stranke. Ampak to so vse samo triki, instrumenti vzpostavljanja kulta osebnosti. Kamor koli smo šli, smo se najprej hodili poklonit kipom. V resnici gre za elito generalov, ki so se odločili, da ne bodo vladali sami. Kim Il Sung in njegova ekipa, ki so naredili revolucijo, pregnali Japonce in zgradili državo, so v rokah gotovo imeli pravo oblast. Že njegov sin pa je bil po mojem le lutka v rokah vojske, še toliko bolj to velja za sedanjega predsednika. Ko je Un nastopil vladavino, so se v tujini spraševali, kako bo vodil državo, ali mu bo pomagal stric, in da si verjetno ne bo mogel podrediti vojske. Odgovor je ta, da je vojaška elita, ki ima vse v rokah, njega postavila na čelo in iz ozadja vleče niti. To družino so si izbrali, ker je bila najbolj primerna za gradnjo kulta osebnosti glede na vlogo Kim Il Sunga. Ko se ljudje poročajo, se gredo poklonit najlepšemu kipu vladarja.
Torej ima vsak Severnokorejec v poročnem albumu sliko Kim Il Sunga.Ja. Še ena stvar je – vsi nosijo velike značke prvega in drugega predsednika. S komunizmom in leninizmom so dokončno opravili, v zadnji ustavi so črtali vse povezave z njima, ne dobiš nobene slike ne Lenina ne Stalina. To so nadomestili z ideologijo džuče: imajo seveda kolektivno lastnino, govorijo o samozadostnosti, korejski narod in njegove super dosežke pa postavljajo v središče sveta. Totalna enakost pa je seveda pogojna, elite so vedno živele bolje.
Kaj tujec sploh sme? Fotografirati?Sme, vse razen vojaških objektov. Tudi v demilitarizirani coni je dovoljeno. Meja z Južno Korejo je sicer najbolj zastražena meja na svetu. Dvajset kilometrov od nje naj bi bilo 700.000 vojakov. Tri četrt vojaškega arzenala je ob meji. Čeprav je obupno star, je tu največji razlog za strah pred Severno Korejo, saj bi v primeru, če bi prvi dan vojne izstrelili vse rakete in udarili iz vseh topov in tankov, uničili dobršen del Seula. To bi bilo nemogoče prestreči. Za zmago pa nimajo možnosti, ker je tehnika stara.
Je pa paradoks, da ima takšna država eno najzahtevnejših tehnologij na svetu, jedrsko orožje. Tudi če je večino komponent kupila na črnem trgu, ta vendarle zahteva znanstveni in tehnološki presežek.Res, čeprav je vprašanje, v kakšni obliki je razvito. Imajo tudi kemično in biološko orožje, rakete, ki letijo štiri tisoč kilometrov. In to je ta nelagodnost pred Severno Korejo.
Jedrsko orožje je po drugi strani neki garant in obenem pogajalski adut.Da, in severnokorejski voditelji so vedno igrali na to. Od ZDA so v času, ko so bili odnosi manj hladni, dobili po 70.000 ton žita, pa še po 150.000 ton od Južne Koreje in Japonske. Vse z obljubo, da bodo jedrsko orožje razstavili. Saj se bomo pogovarjali, so rekli. Potem je prišlo do konflikta, pa so na to pozabili. In potem spet nov krog. Žongliranje med velesilami obvladajo. Vprašanje pa je, koliko časa jim bo uspevalo.
Od česa živi država, režim? Vojska je draga, turizma vendarle še ni veliko. Pred časom se je govorilo, da so zelo dejavni v ponarejanju dolarjev.Sedemdeset odstotkov je trgovine s Kitajsko, zelo veliko imajo rude. Morda v Laos, Kambodžo, Vietnam izvozijo kaj orožja, saj naj bi imeli dvesto podzemnih tovarn, a je kakovost vprašljiva. Potem imajo predelavo hrane, ki jo lahko izvažajo v Rusijo in Kitajsko...
Paradoks, ne?Načeloma so ocene, da lakote ni več in da je bila tista v devetdesetih letih deloma posledica naravnih razmer.
Kaj je naslednji korak v tej državi?Dve možnosti sta. Ena je politika počasnih premikov. Švicarska vlada je še v času Kim Jong Ila ustanovila poslovno šolo za severnokorejske poslovneže. Imajo center za preučevanje kapitalizma, industrijska cona z Južno Korejo normalno posluje, imajo še območje Rason, kjer so kitajska in ruska podjetja. Počasi se torej odpirajo. Druga možnost pa je bolj nasilna varianta spremembe od zunaj, če bi se ob igračkanju vojske kaj zalomilo. Saj veste, ob incidentih, potapljanju ladij bi lahko že eksplodiralo. Če se to zgodi, lahko pride do obračuna, ki s Kitajsko, Rusijo in posredno Američani v okolici lahko takoj preseže okvire te države. Kitajska sicer blokira velike spremembe v Severni Koreji. Je edina država, ki bi jih lahko zares spodbudila, a noče, ker jim ustreza, da so Američani vezani na Južno Korejo, da se ne bi osredotočili na Tajvan ali na Južnokitajsko morje. A vse, kar pravim, je srednje- in dolgoročno, razen če ne pride do eksplozije. Tako da so nesrečniki verjetno zacementirani vsaj še za kakšno generacijo v ta režim. Osnovne potrebe imajo sicer zagotovljene, a dlje kot do čevlja in kolesa niso prišli.