Marija Šarapova: Mame nisem videla dobri dve leti

Amerika je bila zame popolnoma nov svet – okoli mene so bili novi ljudje, tudi hrana je bila drugačna, kot sem je bila vajena. Mame nisem videla dve leti, saj ni dobila ameriškega vizuma. Takrat še nismo poznali prenosnih telefonov in elektronske pošte. Imela sem samo liste papirja in nalivno pero, da sem mami pisala pisma, ki pa so do nje prišla z enomesečno zamudo. Dostikrat se vprašam, ali bi vse skupaj ponovila. In odgovor je: ne!

Bila sem mlada in srečna. Trenirala sem na sončni Floridi, se učila novega jezika in igrala tenis. To je bila zame dobra izkušnja, saj sem odrasla in spoznala, da sem odvisna od same sebe.

Pretresla me je. Tedaj si nisem mislila, da sem dovolj fizično in psihično pripravljena, da lahko dva tedna zapored igram tenis na vrhunski ravni in premagam vseh sedem tekmic. Ko se spominjam veselja po zmagi nad Sereno Williams v finalu, ugotavljam, kako neustrašna sem bila. Zmagati Wimbledon pri 17 letih ni nekaj vsakdanjega. Toda igrala sem resnično izjemen tenis.

Imela sem obilo priložnosti, da bi rekla, dovolj imam tenisa. Malo športnikov okreva po tako hudi poškodbi ramena. Lahko bi se tudi izgovarjala, da sem zaslužila dovolj denarja za udobno življenje. Toda ljubezen do tenisa je bila odločilna.

Ko sem se poškodovala, sem se odločila za učenje francoščine. Vsako jutro sem obiskala jezikovno šolo in bilo je resnično zabavno. Še danes se učim in pridno iz dneva v dan naredim kakšno domačo nalogo v francoščini.

Moja služba je udarjanje teniške žogice, toda moja strast je učenje marsičesa novega. Tako sem na primer na daljavo študirala zgodovino in matematiko, in to v ruščini, za kar sem hvaležna mami, ki mi je vedno govorila, kako pomembna je izobrazba. Starša sta mi vcepila v glavo, da je najbolj pomembno biti dobra oseba, ki veliko ve. Moja pot je bila težka, toda ne bi je zamenjala za nič na svetu.

Ljubim ga, ker je le od mene odvisno, ali bom zmagala ali izgubila. Ne znam si predstavljati, da bi trenirala moštveni šport. Prepričana sem, da žoge ne bi nikoli podala. Pa še tako trmasta, zelo trmasta sem.

Kaj je v meni ruskega? Veliko, kje naj začnem? Ko sem doma ali v družbi s starši, vedno govorim rusko. Prav tako v veliki meri uživam rusko hrano. Uživam v cmokih z različnimi nadevi, ki jih prelijem s kislo kremo, ki je ruska različica kečapa. Je pa res, da v ZDA veliko bolj uživam v nakupovanju kot v Rusiji, kjer ne poznajo velikih veleblagovnic, kjer je vse, kar si želiš, na enem mestu.

Kar se tega tiče, sem zelo Evropska. V Evropi otroci živijo s starši, vse dokler niso stari 30 ali več let. Toda sama uživam v njuni družbi.

Obožujem različne modne revije, tako da sem vedno prisotna na tednu mode v New Yorku, prav tako zbiram Chanelove torbice, saj jih imam že več kot 20. Med oblikovalci pa mi je zelo všeč Stella McCartney. Ne samo zato, ker so njena oblačila čudovita, temveč tudi zato, ker pooseblja žensko – je poročena, ima otroke in se ji v življenju ogromno dogaja. Ko sva se pred časom pogovarjali in mi je povedala, kaj vse počne, sem skorajda padla na rit in se vprašala, le kako ji vse to uspe.

Povezovali so me s številnimi bolj in manj znanimi moškimi. Všeč so mi moški s smislom za humor. Ni težko napraviti vtisa name. Ne potrebujem zabave na visoki ravni, da sem srečna. Samo dobro družbo, dobro hrano in veliko smeha. Sem srečna in tudi zadovoljna. In seveda – nekoč si želim ustvariti družino.