Na cvetno nedeljo aprila leta 1941 so se zle slutnje uresničile. Tudi Kraljevina Jugoslavija je v vojni z Nemčijo, je novica zaokrožila med mašno oblečenimi Ljubljančani in Ljubljančankami. Slab teden kasneje je na Nebotičniku zaplapolala bela zastava. »Toda nihče ni vedel, komu se je Ljubljana vdala, pred kom je Ljubljana klonila. Kdo bo zasedel Ljubljano, Italijani ali Nemci?« so se spraševali po pričevanju Mirana Pavlina, fotoreporterja časnika Jutro in avtorja knjige Ljubljana 1941. Odgovor je prišel pozno popoldan s tanki italijanske vojske.
Aleksandrovo, današnjo Cankarjevo cesto, so Italijani spremenili v Cesto 3. maja. Tega dne so namreč ustanovili Ljubljansko pokrajino in jo priključili Kraljevini Italiji, Pavlin pa je v svoj dnevnik zapisal: »V teku dopoldneva so tudi vse trgovine nalepile na izložbena okna kraljeve in dučejeve slike. Toda popoldne smo že zvedeli zakaj: ta dan je nov mejnik slovenske zgodovine.« Časopisi so poročali o navdušenju nad priključitvijo, resnično razpoloženje pa je bilo povsem drugačno. Malce so si le oddahnili, da jih niso okupirali Nemci, pred katerimi so v Ljubljano bežali iz vseh vetrov.
Mit o dobrih Italijanih
Čeprav so Italijani precej posegli v vsakdanje življenje in podobo mesta z uvajanjem dvojezičnih napisov, odstranitvijo kipov jugoslovanskih kraljev, so z začetno politiko pridobili manjšo naklonjenost ljudi. Pokazali so se v bolj humani luči, kot se je širil glas o nemškem okupatorju. »Vedno sem tekel poslušat njihovo godbo, ki je krenila iz kasarne za Bežigradom do parka Zvezda, kjer so dvigovali zastavo,« se spominja Ljubljančan Tomaž Potza, ki je bil takrat še kratkohlačnik. Signorina sem, signorina tja, se jih spominja tudi kot velike šarmerje, predvsem pa jih Potza opiše kot bojazljive: »Naredili so si bunkerje in grozili, da bodo streljali v okno, če zvečer ne bo dobro zatemnjeno. Če so videli kakšen žarek, so bili že panični, da ne gre za kakšno signalizacijo.«
Seveda so mnogi občutili tudi njihovo manj bojazljivo stran. Ko so se začeli resni upori, so se zatekli k ostrejšim oblikam preganjanja vojnih ujetnikov. Tudi oni so imeli koncentracijska taborišča, najbolj znani Rab in Gonars, kamor so iz Ljubljane internirali skoraj 10.000 moških, pa tudi otrok in žena. Ljubljano, kjer so zaznali, da je središče odporniškega gibanja, so nato zaradi lažjega nadzora kar celo spremenili v taborišče. 23. februarja 1942 so postavili znamenito žico, ki je mesto dokončno ločila od severnega predmestja z glavnino industrijskih objektov in preostalega kmetijsko pomembnega zaledja.
Brez klopi in z veliko vrtov
Situacija v Ljubljani sicer tudi pred vojno ni bila bleščeča. Kot navaja Mojca Šorn iz Inštituta za novejšo zgodovino, je do poletja 1941 pribežalo okoli 13.000 beguncev in brezposelnost je bila zelo velik problem. Zaradi pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin so tudi dirigirano gospodarstvo (omejitev porabe, določitev maksimalnih cen, živilske nakaznice) uvedli že v Dravski banovini, vojno stanje pa je vse te težave potenciralo. Ljubljani so takrat nadeli celo ime Revnograd, je zasledila Šornova med poglobljenim raziskovanjem življenja Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Večina je izkusila lakoto, prav tako jih je zelo zeblo: »Pošiljke premoga so postale neredne, kolikor so ga imeli v Ljubljanski pokrajini, pa je šlo za železnico, bolnice, javne zavode. Gospodinjstva so se morala ogrevati na drva, ki jih je tudi primanjkovalo. V malih oglasih so menjali krznene plašče za drva, sežigali so domače omare, po mestu ni bilo več ograj in klopi.«
V ožičeno Ljubljano je prihajalo tudi bistveno premalo hrane. Cvetel je črni trg, najbolj srečni so bili tisti, ki so imeli sorodnike za žico, da so jim prinesli domače pridelke. Količine živil, ki so jih dobili na živilske nakaznice (kasneje so uvedli tudi oblačilne), so bile sicer vedno manjše, čakalne vrste pa vedno daljše. »Hodil sem v šolo vsak dan, če nisem ves dopoldan stal v vrsti,« je zapisal Lojze Kovačič v Prišlekih. Potza pa priznava: »Še danes ne maram polente.« Kruh je moral biti namreč strogo izdelan iz 30 odstotkov koruzne in 70 odstotkov pšenične ali ržene moke (kasneje 40:60), brez vseh drugih dodatkov.
Posameznik je v začetku leta 1943 na navadno živilsko nakaznico, piše Šornova, mesečno prejel kilogram riža, kilogram testenin, pol kilograma sladkorja, 100 gramov slanine, 200 gramov masla, deciliter olja in deset dekagramov mila. Nemci, ki so se jih zaradi reda in discipline bolj bali, so se trudili količine povečati (na okoli 900 kalorij dnevno), vendar je lakota še kar vztrajala. Policija je odkrila celo tajno klavnico psov, Potza pa resno dodaja, da v času Italijanov ni bilo v mestu nobene mačke. Rešitev so iskali tudi v samooskrbi in vojni vrtovi za preskrbo mestnih socialnih ustanov so bili po vsem mestu – tudi v Tivoliju in na Kongresnem trgu.
200 ur alarma v štirih mesecih
Kot da vojna psihoza ni bila že tako velika, so po kapitulaciji Italije še alarmi oznanjali resnejšo nevarnost zračnih napadov. Šornova je zbrala podatke, da je bilo leta 1945 v samo štirih mesecih 100 alarmov, ki so trajali skoraj 200 ur. »Predstavljajte si, danes pogosto leti helikopter ali avion z enim motorjem, takrat pa je imel vsak bombnik štiri motorje,« doživeto opiše Potza in doda, da je bil prizor na lep sončen dan 9. marca 1945, ko so Američani izvedli edino večje bombardiranje, res mogočen. »Okoli pol treh popoldne so naenkrat prileteli. Spremljal sem jih z okna in zdelo se mi je čudno, zakaj krožijo, potem je zabobnelo in črn oblak se je dvignil nad Mirjem.« Takrat je umrlo 54 meščanov.
Kljub vsem tegobam pa je življenje tudi med vojno teklo dalje. Zastala niso niti gradbena dela. Zagnali so gradnjo kopališča Kolezija, dokončali pokrito tržnico, obnovili Ljubljanski velesejem, italijanska vlada je dala celo izredne kredite za univerzo, bolnišnico, galerijo, vodovod ter ureditev železnice in cest.
Ker Sava zaradi žice ni bila več dostopna, je občina uredila kopališče na Špici, namakat so se hodili tudi na Ilirijo. Dogajale so se plavalne tekme na Ljubljanici, razna prvenstva, turnirji, kolesarske dirke, dijaški sejem. Prosti čas so si pač morali nekako popestriti in ob tem Šornova strne: »Tudi izposoja knjig v knjižnicah je močno narasla, množično so hodili v kino, gledališče, da so vsaj malo odmislili vse omejitve in pomanjkanje.«