»Godbeništvo je vrednota. Je glasba, delo, kolegialnost, pripadnost, druženje, dobra volja, tolerantnost, uresničevanje skupnega cilja in še mnogo več,« ob praznovanju visokega jubileja, 130-letnice Kulturnega društva Godba Domžale ob zvokih nove plošče v ozadju razmišlja njen predsednik Matej Primožič, ki je njen nepogrešljivi člen že četrt stoletja. Sprva je igral klarinet, a je moral zaradi potreb godbe presedlati na saksofon, ki ga igra še danes. Ker pa je, kot pravi, po duši tudi pevec, z godbo večkrat solistično zapoje. Njihova godba je namreč godba, ki ji je petje zelo pri srcu – in skoraj vedno na programu.
Novo ploščo, že peto po vrsti, ki so jo posneli v sodelovanju z Evo Černe, zasedbo Katrinas, Ajdo Stino Turek, Zoranom Potočanom in Vladom Kreslinom, bodo na drevišnjem slavnostnem koncertu z gosti v poletnem gledališču Studenec podarili tudi obiskovalcem, nadaljuje predsednik in doda, da bodo – z izjemo Kreslina – na koncertu nastopili tudi vsi drugi sodelujoči na plošči. Matej Primožič ob tem ne skriva, da so mu ljubi tudi njihovi novi moderno krojeni rdeči suknjiči in kravate, ki skladno dopolnjujejo barvit arzenal njihovih uniform – svetlo modre poletne z obveznim slamnikom, slovesnejše rdeče-modre zimske in pisane pustne, saj so nepogrešljivi udeleženci pustnih karnevalov. Najbolj prepoznavni pa so zagotovo po domžalskih slamnikih, na katere morajo kdaj tudi pošteno popaziti, da ne dobijo nog, saj so povsod zelo priljubljeni, še pove predsednik društva in doda, da za sonce pač ni boljšega pokrivala.
Med najmlajšim in najstarejšim je kar 73 let razlike
Praznovanje, ki se bo stopnjevalo z drevišnjim koncertom in jutrišnjo povorko po domžalskih ulicah, na kateri bodo v družbi desetih godb in mažoretnih skupin popestrili slamnikarski sejem, so povezali z rdečo nitjo Godba s(m)o ljudje. Najprej so nameravali tako poimenovati le jubilejno glasilo, potem pa so ugotovili, da se v misli pravzaprav skriva vsa srž njihovega 130-letnega delovanja, in v slogan zajeli kar vse prireditve, vključno z razstavo, ki je od aprila do konca leta na ogled v njihovem godbenem domu. »V najstarejšem godbenem domu na Slovenskem in hkrati tudi tem delu takratne Evrope,« ne pozabi pristaviti predsednik društva in s ponosom doda, da njihov dom praznuje 85. obletnico. Odprli so ga namreč leta 1929, graditi pa začeli že veliko prej.
Godbo so na pobudo Franca Pfeiferja v takrat precej ponemčenem vzdušju ustanovili narodno zavedni občani leta 1884. Danes jo sestavlja 65 članov, med njimi je kar 19 predstavnic nežnejšega spola. Najbolj zanimiva je njihova starostna struktura, saj najmlajši član, zelo nadarjeni tolkalist Aleksander Simionov, ki v godbi igra že dobra štiri leta, šteje vsega 13 let, najstarejši Konrad Grum, ki igra na tubo že štiri desetletja, pa ima 86 let. »Godba Domžale je tisto društvo, ki v naši občini nosi častno ime najstarejšega društva v občini in ki že desetletja piše zgodbo o uspehu, podprto s prijateljstvom in združevanjem generacij s skupnimi interesi in strastjo do glasbe,« jih hvali domžalski župan Toni Dragar, ki pravi, da sodijo v najvišjo kategorijo tako v občini kot Zvezi godb Slovenije.
Kar tri Domžalske koračnice
Na najvišjo umetniško raven so jim pomagali zlasti kapelniki zadnjega obdobja: Tone Juvan, Franček Kuharič in Gregor Vidmar, pa seveda dirigent Damjan Tomažin, ki godbo vodi zadnjih osem let. Pod njegovo taktirko popestrijo več kot 40 dogodkov letno. In čeprav že sodijo na najvišjo umetniško raven pihalnih orkestrov in nimajo več kam napredovati, njihov dirigent vztraja, da se je treba močno truditi tudi za obstanek, za širšo prepoznavnost pa so pota zmeraj na stežaj odprta. V pogovoru za jubilejni časopis je izdal, da je bil v dirigentske vode dobesedno vržen, saj je po srednji glasbeni šoli zaradi bolezni profesorja Dragiše Miškovića takoj prevzel vodenje Pihalnega orkestra Alples Železniki in spoznal, da ga to še kako veseli. Z Godbo Domžale pa je rasel od mladih nog. Zaposlen je v Orkestru Slovenske vojske, Godbi Domžale pa dirigira v prostem času. Kot pravi, mu pri vodenju zelo pomaga, da zna igrati na harmoniko, pozavno, tenor tubo in kitaro. Ljube so mu vse zvrsti glasbe, ko sestavlja program, pa nikoli ne pozabi na najmlajše, ne nazadnje računa nanje tudi v bodočih godbenih vrstah.
Domžalski godbeniki redno vadijo dvakrat tedensko, pred zahtevnejšimi projekti še več. Pogosto gostujejo tudi izven slovenskih meja. »Naš program je zelo raznovrsten. Odmeven je bil lanski koncert z Vladom Kreslinom, na novoletnih koncertih je program bolj resen in praznično obarvan, na nastopih za šolarje pa program približamo njim in jim primerno predstavimo inštrumente. Najbolj znani smo seveda po koračnicah. Dodamo jim tudi petje in različne figurativne like ob korakanju in igranju, tako da vedno naredimo pravi šov,« se postavi predsednik društva in doda, da imajo tudi tri prepoznavne domžalske skladbe. Prvo Domžalsko koračnico jim je ob 50. obletnici podaril skladatelj Josip Čerin, drugo pa 55 let pozneje skladatelj Vinko Štrucl. Ob 130-letnici so za tretjo domačo, tokrat bolj slavnostno koračnico z naslovom Godba naša igra, besedilo je prispeval Bernard Miklavc, poprosili Roka Goloba, ki je sodeloval tudi pri njihovi plošči. Radi proslavljajo tudi svoje jubileje, rojstne dneve članov pa praznujejo vsak mesec kar v godbenem domu.
