Igor Miljavec ima le še sedem odstotkov vida, kljub temu pa veliko bere in se izobražuje. Ne zgolj o slepoti, ampak tudi o drugih oblikah invalidnosti, o menedžmentu in nevladnih organizacijah. Trinajsto leto je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica. Tako kot mnogi slepi in slabovidni je imel tudi sam težave z občutki manjvrednosti in strahovi. A ko je sprejel vlogo predsednika, je spoznal, da bo poslej on tisti, ki bo moral pristopati do drugih in jim segati v roke. S tem je rasel in postajal močnejši. Tako kot društvo, ki je zagotovo eno bolj dejavnih in inovativnih v regiji, ne samo med invalidskimi. Ledino orjejo na področju turizma za slepe, izdali so prvi slovenski stenski koledar za slepe, slabovidne in videče, samo v iztekajočem se šolskem letu so na severnem Primorskem z belo palico po šolah obiskali več kot 1000 otrok. Kot prvo društvo v državi so dobili pozitivno mnenje Socialne zbornice Slovenije za izvajanje rehabilitacije slepih in slabovidnih na njihovem domu. V društvu nimajo fikusa in sekretarke, imajo pa zaposlene kar štiri strokovne delavce. Ob vseh dejavnostih in vpetosti v lokalno okolje je zato Miljavčeva trenutna največja ovira ta, da ne more voziti sam.

Kje vidite večjo vlogo invalidskih društev – pri druženju in povezovanju sebi enakih ali odpiranju navzven in sodelovanju s širšo družbo?

Naša vloga je že skoraj pol – pol. Želimo, da se slepi in slabovidni vključujejo v domače okolje, tam, kjer so odrasli. S strokovno pomočjo in rehabilitacijo jim pomagamo, da se ne izolirajo, temveč da čim bolj samostojno živijo in da se vključujejo v domača društva. Da to lahko deluje, pa moramo zelo veliko delati tudi pri ozaveščanju. Naši člani ne bodo mogli biti samostojni brez dobrega sodelovanja z lokalnim okoljem in brez preseganja tabujev v družbi.

Tudi glede zaposlovanja invalidov v nasprotju z mnogimi drugimi društvi niste pesimistični.

Tako kot vi se moramo tudi mi prilagajati trgu dela. Naši ljudje so bili včasih telefonisti in fizioterapevti. Slednji bodo verjetno še ostali, telefonisti pa ob vseh naprednih tehnologijah zagotovo ne bodo več. Bodo pa postajali informatorji ali pa delali na daljavo. Ravno v naši regiji imamo primer fanta, ki na daljavo prevaja za delodajalca v Ljubljani. Naša svetlogledost je mogoče tudi posledica dobrega sodelovanja z zavodom za zaposlovanje, invalidskim podjetjem Posočje in zaradi posluha lokalne skupnosti ter podjetij. Največ delamo z invalidskim podjetjem Posočje, s katerim smo dogovorjeni, da naše slepe in slabovidne člane vsaj preizkusijo, kakšno delo lahko opravljajo, in skozi te teste ugotovijo, ali je zaposlitev možna ali ne.

Kolikšna je brezposelnost med vašimi člani?

Zelo majhna. Nekaj imamo študentov, vsi brezposelni pa so vključeni v rehabilitacijo pri invalidskem podjetju Posočje ali pa na zavodu za zaposlovanje, kjer zanje iščejo najustreznejše rešitve.

S svojimi akcijami radi stopate po robu. S slepimi ste kuhali z zelišči z lastne njive, pripravili tek za slepe, ob druženjih z videčimi slednjim radi zavežete oči. Provocirate?

Bolj kot to iščemo nove izzive, s takšnimi akcijami se vključujemo v lokalno skupnost. Priredili smo bralnice pod slamnikom, ki so iz želje po nekaj delavnicah prerasle v velik projekt. V Kobaridu smo se pogovarjali, kako bi na inovativne, drugačne načine ozaveščali ljudi, da med njimi živijo slepi in slabovidni. V eni od vasi pri Kobaridu imamo namreč v vrtec vključenega štiriletnega slabovidnega otroka. Prav tako smo se letos prijavili za izvajalce vseživljenjskega učenja na Andragoškem centru Slovenije. Zelo pomembno se nam zdi izobraževanje ljudi, ki posredno delajo z nami in tukaj imamo v slovenskem merilu še kar nekaj dela. Takšne akcije pa so že pripeljale tudi do tega, da nam okolje samo ponuja predloge in številne izzive. Radi jih sprejemamo, prihodnji teden se na pobudo ene od lokalnih turističnih agencij odpravljamo v idrijski rudnik.

Ledino orjete tudi v turizmu za slepe.

Priložnost smo najprej dobili v projektu Trnovsko-Banjška planota – prilagojena invalidom, nato smo se letos v sodelovanju z lokalnimi društvi kot prva invalidska organizacija udeležili sejma Alpe-Adria, kjer smo pokazali, da tudi slepi in slabovidni lahko dajemo turizmu dodano vrednost in da smo pri tem povsem enakopraven partner. Sodelovali smo pri izobraževanju turističnih vodičev, vedno več pobud pa prihaja tudi iz okolja, da bi turistične znamenitosti prilagodili za invalide. Seveda ne z velikimi posegi v naravno dediščino. Poleg tega bomo ljudi, ki prihajajo v stik s slepimi in slabovidnimi ter drugimi invalidi, izobraževali, kako pristopiti do njih, kako jim ponuditi storitev in kako prikazati turistično znamenitost. Kot sem že omenil, se v prihodnjih dneh na pobudo ene od turističnih agencij odpravljamo v idrijski turistični rudnik in na turistično kmetijo na Vojskem. Preverili bomo, kako je rudnik dostopen za slepe in slabovidne. Kmetija pa se spogleduje s ponudbo za ljudi s posebnimi potrebami in jim bomo iz prve roke svetovali, kako se bodo ti pri njih počutili varno, domače. Tržna niša zanje, za nas pa priložnost, da naši člani ob tem postajajo samozavestnejši in bolj vključeni v družbo.

Je vaše društvo tako prodorno ali pa druga tako zaspana?

Mislim, da so druga bolj zaspana. No ja, tudi prodornost šteje. Ljudje še vedno preveč pričakujejo od občin, društev in države, da jim bodo vse omogočili in dali. To ni res, mi smo tisti, ki moramo dajati pobude.

Pri odpravljanju arhitekturnih ovir vas najbolj zmotijo novogradnje in obnove, ki ne sledijo smernicam. Kdo je tu kriv: projektanti, investitorji, mogoče vi ne opozarjate dovolj?

Načrt varnih poti imajo doslej tri občine na severnem Primorskem, dejansko odpravljanje ovir pa poteka počasneje, kot bi pričakovali. Predvsem pa se res na nas pozablja, kadar se obnavlja javna infrastruktura, čeprav bi bilo tedaj najceneje urediti poti in dostopnost. Mislim, da so najbolj krivi projektanti in izvajalci, novi pločniki z robniki, neprimerne klančine se dogajajo, kljub temu da jih mi opozarjamo na to. Ravnokar smo izdali brošuro, s katero bomo izobraževali občine o tem, želimo pa si sprejeti tudi nekakšne normative na državnem nivoju. Tukaj smo še zelo v zamudi za Evropo.

So senzorne invalidnosti najbolj spregledane?

Seveda. Invalida na vozičku takoj opazijo. Mi pa, če nismo prav popolnoma slepi, še vedno nekako hodimo okrog brez ničesar. Vsi pozabljamo tudi na starejše. Statistika kaže, da ima 70 odstotkov starejših težave z vidom.

Arhitekturne ovire so najbolj vidne, tudi najlažje jih je odstraniti. Katere pa so druge, mogoče trdovratnejše ovire do vaše enakopravnosti?

Komunikacijske ovire so večje. Veliko težav pri komunikaciji je še vedno v bolnicah, zdravstvenih domovih, šolah. Tam torej, kjer jih ne bi pričakovali. Celo v stroki, ki se ukvarja s slepoto, tega znanja ni. Okulist ima znanje iz oftalmologije, ne ve pa, kako do nas pristopiti.

Po nekateri oceni je v Sloveniji 12.000 slepih in slabovidnih. Bo številka držala?

Bo, mogoče je še celo večja. V društva pa jih je na slovenski ravni vključenih le nekaj pod 4000. Še vedno pred besedama slep in slaboviden obstajajo tabuji.

Kdo v družbi potrebuje več podpore, da slepota ne bo več ovira – slepi ali videči?

Videči. No, ne moremo reči, da slepi ne. Velika razlika je med slepimi od rojstva in kasneje oslepelimi. S slepimi od rojstva je zagotovo potrebnega veliko več in drugačnega dela. Imajo čisto svojo predstavo o svetu. Pri kasneje oslepelih pa je pojav slepote velikokrat povezan s travmo – velika katastrofa za nekoga je lahko že, če izgubi samo pol vida. Lahko večja kot moja, ki mi je ga je ostalo le še nekaj odstotkov.