Dosedanje izkušnje namreč govorijo drugače. Ljudje iz gospodarstva nismo vajeni, da projekti trajajo več let, da se prijavljamo na ta in oni razpis. Mi smo nestrpni. Radi bi delali in – naredili. Zdi se nam, da je treba delati, kot da državnih sredstev nikoli ne bo. Če uspemo kaj pridobiti, krasno! Projekti in strategije ležijo zaprašeni v predalih. Zakaj? Ker so vse te ideje o združevanju in enotnem delovanju videti super na papirju, ko pa je treba gosta zabavati, bi ga imel vsak le zase. Četudi to morda pomeni, da se zdolgočasen ne bo več vrnil. Bojim se upati, da bo kdaj kaj drugače.
Sprašujem se tudi, ali se nis(m)o morda zadeve lotili narobe. Trenutno je namreč tako, kot da 30 ljudi snuje tovarno, vendar ima vsak svojo predstavo o končnem izdelku. Bi bilo morda bolje, da se odločimo, kakšnega oziroma katerega turista bi si želeli, da ugotovimo, kaj si želi, in potem oblikujemo destinacijo, ki bo takemu turistu všeč? Kaj je pravzaprav tisto, kar bi nas naredilo povsem drugačne od drugih zdraviliških občin? Morda pa bi morali iskati tisto, kar »ima« potencial, da to postane? Tako bi namreč lahko dobili sveže ideje.
