Eno je jasno. Volilci političnih alternativ pred evropskimi volitvami nismo bili pretirano poenoteni. Mnogo bolj poenoteni smo bili po volitvah.

»Pa kdo je volil te vole?«

To je edino vprašanje, ki se je ob razglasitvi rezultatov valilo iz ust zgroženega večinskega dela volilne baze. Špekulacije in teorije so kar deževale. Zvesta volilna baza največje desne stranke. Podeželje. Stare mame. Vse tiste hude gospe izpred ljubljanskega višjega sodišča. Besni strici, ki hodijo na shode v podporo Maj(h)niški deklaraciji.

V bistvu ni pomembno. Povsem nepomembno je, kdo je volil vole. Vedno se bo našel kdo, ki bo volil vole.

Kot tudi ni ključno vprašanje, kaj je zdaj s temi 76 odstotki nevolilcev. Odstotek nevolilcev na zadnjih volitvah je tako velik, ker državljani ne vidijo smisla volitev v evropski parlament: razumejo, da je vloga vseh institucij EU, da utrjujejo obstoječi red, kogar koli že pošljejo v tamkajšnji parlament. Na domače parlamentarne volitve nas prideta dve tretjini. Na lokalne polovica. Volitve, kjer gre zares ali naj vsaj bi šlo zares, nas torej angažirajo bistveno bolj. Zato ni nobene potrebe po tem, da panično projiciramo statistiko o volilni neudeležbi v najhujše bojazni o tem, kako se nam bo poleti na parlamentarnih volitvah ponovila ista groza in na oblast ustoličila dobro staro politično aroganco in nekompetenco.

Od vseh statistik so najbolj pozornosti vredni rezultati, ki kažejo, kako so se odrezale stranke politične alternative. Če glasove, ki so jih prejele, seštejemo, dobimo čisto spodoben rezultat. Zmagovalnega dobimo, če seštejemo glasove vseh levih strank. Vendar ali to pomeni, da bi morale stranke politične alternative in etablirane leve stranke složno stopiti skupaj, se povezati in nam olajšati delo? Bi morale nehati igrati vsaka svojo igro? Odgovor v našo korist je lahko le odločen – ne. Z združevanjem bi zbledele vse tiste poteze, ki delajo trenutne alternative zares alternativne. Njihove specifike bi se stopile zavoljo enotnosti, medstrankarska politična ekonomija bi predpisala kuro nevtralizacije programov. Vse tisto, kar dela stranke politične alternative alternativne, bi odpadlo. Postale bi točno taka levica, kakršno imamo. Politična alternativa bi postala mrtva levica. Postala bi SD. Še huje – LDS in Zares. Najhuje – Pozitivna Slovenija. Povezovanje na levici bi ugonobilo novo levico in okrepilo staro.

Povezovanje političnih strank ni odgovor, a vprašanje ostaja: kako politično alternativo spraviti v parlament? S poenotenjem na strani volilcev. Poenotenje bi preprečilo razpršitev glasov med različne stranke, ker prav razpršitev glasovom jemlje moč. Volilci politične alternative bi dejansko morali voliti – isto stranko. Odgovor na vprašanje, kako spraviti »avtsajderja« v parlament, kako mu podeliti večjo moč, je, žal, tista ista složnost, ki jo levica tako prezira pri desnem spektru volilne baze. To, da smo volilci razdeljeni in vsak zase načelni, si levica šteje med vrline. Razpršenost celo sami volilci dojemamo kot zdrav demokratičen pojav. A (ne)složnost volilnega telesa je tista, zaradi katere na volitvah vedno zmagajo voli.

Demokracija, v katere jedru žal ni bolj sofisticiranega mehanizma od preštevanja glasov, je čudovita zabloda. Je nepravična igra, v kateri najpreprostejša matematična operacija vedno porazi kompleksen argument. Posameznik, ki glasuje v dobrem duhu in s pravičniškim zadoščenjem, je parodija demokracije. Volilni stroj nas razdeli, izrazi našo sebičnost. Realni učinek ima volja tiste skupine ljudi, ki se je najbolj številčno poenotila. Ni važno, kaj jo veže. Verjetno in povsem legitimno jo veže zabloda. Da bi torej demokracija delovala za levico, tako kot deluje za desnico, potrebujemo tudi volilci alternativ složno enoumje, kakor koli se nam to že upira.

Akcijski načrt pred državnozborskimi volitvami je naslednji: tisto stranko politične alternative, ki ji bo po javnomnenjskih anketah kazalo najbolje, bi morali voliti vsi volilci, ki volimo v območju političnih alternativ. Kar bi bilo še vedno bistveno manj oportunistično in cinično od tega, kar smo počeli do sedaj. Še pred tremi leti smo stisnjenih zob izbirali manjše zlo iz nabora jankovićev in janš, resnično drugačne politike si nismo znali niti predstavljati. Danes stranke, kot so Solidarnost, Združena levica in Pirati, dejansko ponujajo tretjo pot, na volilcih je, da jih ne silimo v povezovanje, pač pa jim pustimo, da ostanejo čim bolj zveste svojim idealom. Za neomajnost moramo 13. julija eno nagraditi. Na nas je, da tretje poti ne razdelimo na nepregledno križišče cest, po katerih se bodo izgubljali glasovi.

Za demokracijo niso dovolj državljani, ki jo jemljejo resno, ki na dan volitev ne ostajajo doma, ki razumejo, da je njena edina alternativa takšna ali drugačna tiranija. Demokracija od vseh barv volilcev zahteva, da postanemo bolj utilitarni in pragmatični, bolj »streetwise«, da izkoristimo luknje v njenih lastnih zakonih, da jo ogoljufamo, kot je doslej ona okoli prinašala nas. Prenehajmo biti asocialni, volimo altruistično. Ne izvolimo volov – volimo kot voli.