Zaposleni v zdravstvu medtem opažajo, da so se začeli mnogi v že tako težkih razmerah obnašati, kot da jutrišnjega dne ne bo. V tako dolgo brezvladje ni bil potopljen noben drug resor. Po odhodu Tomaža Gantarja je konec lanskega leta vodenje ministrstva za zdravje začasno prevzel Karl Erjavec, po enomesečni ministrski avanturi Alenke Trop Skaza pa kar premierka Alenka Bratušek. Škodo, ki je nastala v tem vakuumu, je najlažje izmeriti pri čakalnih dobah. Lanskega decembra je na prvi specialistični pregled uradno predolgo čakalo 5341, maja letos pa 7458 ljudi. Izkazalo se je tudi, da v času inercije kratke ne potegnejo le bolniki z zoprnimi težavami, ki pa jih nekoliko daljše čakanje praviloma ne ogroža. Pol leta in več lahko na operacijo čakajo celo bolniki z rakom, ki bi morali biti glede na zakonodajo na vrsti najpozneje v enem mesecu.

Urološki bolniki so dognali, da jim ne bo, če se ne bodo zase postavili sami, do zdravljenja v spodobnem roku pomagal prav nihče. Podatek, da ljudje na operacijo raka prostate čakajo tudi po osem mesecev, na operacijo raka ledvic pa pol leta, vodstvu bolnišnice očitno sam po sebi ni padel v oči. Reševanja problema, ki bi moral v bolnišnici in zdravstveni politiki sprožiti vse alarme, so se lotili šele po naši objavi teh katastrofalnih podatkov sredi maja, oblikovanju iniciative bolnikov prejšnji teden in napovedi zdravniške zbornice, da se bo vključila v iskanje rešitev. Bolniki, ki jih je povezalo neznosno čakanje, mnogokrat celo brez datuma za operacijo, nameravajo v prihodnje bedeti nad rezultati teh ukrepov, kar je glede na dosedanje izkušnje tudi pametno. Več kot bo ozaveščenih in med seboj povezanih bolnikov, manjkrat jim bodo v zdravstvu servirali puhlice, da se ne da storiti nič. Čakalne dobe so res povezane s pomanjkanjem denarja in kadra, včasih pa so v ozadju tudi organizacijske zagate in povsem običajna brezbrižnost.

Ob neobstoječi zdravstveni politiki prioritete določa le še vplivnost posamezne stroke. Tišje ali maloštevilne so ob usmerjanju denarja, kadra ali deljenju prostorov prikrajšane. Lanskega junija so zdravnike, ki so zunaj svojih tradicionalnih organizacij zahtevali takojšnje reševanje in reformo zdravstva, podprli vstajniki in širša civilna družba. Leto pozneje so njihove zahteve varno v predalih, prav tako predlogi, ki jih je imela takrat na mizi odhajajoča vlada. Ker je bila javnost z izjemo odmevnih kriminalističnih preiskav priča le mirovanju, se je uveljavilo prepričanje, da je korupcija praktično edini problem zdravstva. To gre na roko vsem, ki dopuščajo vztrajno slabšanje oskrbe. Podoba pešanja zdravstva so oboji – ljudje, ki čakajo, da se jih kdo usmili in pokliče na operacijo, in zdravniki, ki v nemoči iščejo podporo bolnikov.