Zdaj je temeljna težava prodaja lesa, cene so padle za približno petino, v tujini pa ob takih katastrofah po izkušnjah za okoli 40 odstotkov. V pospeševanje prodaje velikih količin slovenskega lesa, za predelavo katerega nimamo dovolj zmogljivosti, se je vključilo tudi ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Ker je slovenski trg z lesom izrazito nerazvit, ponudba pa razpršena, je v sedanjih razmerah dobro, da les izvažamo, pravi generalni direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO) Jošt Jakša. Z njim smo spregovorili o težavah in posledicah zaradi padca vlade in nesprejetja zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije, s tem pa tudi neustanovitve posebne družbe, ki bi omogočila delno stabilizacijo trga gozdnih asortimentov.

Vlada je padla, zakon ni posredovan v hitro obravnavo, družba ni ustanovljena, trg pa dela svoje. Mar to pomeni, da se zaradi padca vlade sesuva tudi trg lesnih asortimentov, ali ni tako tragično?

Predlog, da se zakon obravnava po nujnem postopku, ni bil zavrnjen zaradi padca vlade, temveč ker je ena od koalicijskih strank želela, da se ga obravnava po rednem postopku. Res je, da je padec vlade trenutno ustavil nadaljnje odločanje o zakonu, kar pa ne pomeni, da se z novo vlado delo ne bo nadaljevalo. Spremembe na trgu gozdnih lesnih asortimentov niso posledica padca vlade ali neustanovitve podjetja, trg dela po načelih ponudbe in povpraševanja. Res je, da v Sloveniji ni ponudnika, ki bi lahko ponudil trgu večje količine gozdno-lesnih asortimentov, predvsem tistih z razdrobljene gozdne posesti v lasti fizičnih oseb.

Stanje na trgu je očitno res katastrofalno. Sosed ima na primer žago, ob preobilici lesa pa ves čas toži, da ne dobi dovolj kvalitetnih iglavcev, ampak največ debla manjšega premera, ki so manj primerna za obdelavo na žagi. Bi s pomočjo nove vladne družbe lahko odpravili tudi take težave?

Ponudba lesa na trgu je zadostna, seveda za pravo ceno. Težava slovenskih žagarjev je velikokrat v pomanjkanju obratnega kapitala za nakup lesne surovine ustrezne kakovosti in tehničnih značilnosti. To bi težko odpravila le ustanovitev družbe, saj bi morala delovati po zakonitostih trga in nikomur ne bi prodajala lesa po netržnih cenah. Res pa je, da bi se z ustanovitvijo družbe počasi začel ustvarjati ponudnik lesa, ki bi trgu lahko ponudil večje količine lesa in s kupci podpisal dolgoročne pogodbe. Prav zanesljivost dobave ustreznih količin in dolgoročnost in stabilnost dobave je ključnega pomena, da lesnopredelovalna industrija lahko načrtuje proizvodnjo, razvoj produktov, posodobitve in sklepa pogodbe s svojimi kupci.

Kakšno pa je danes stanje na trgu lesa? Vse več se izvaža, cena prevoza znižuje zaslužek, poleg tega je razpršena in dosega nižjo ceno. Kako je s prizadevanji za koncentracijo lesa in prodajo večjih količin, kaj dejansko v dani situaciji dela ministrstvo za dvig in ureditev trga in prodaje?

Trg za kvalitetne gozdne lesne asortimente se ni zaprl, težave so s prodajo bora in manjvrednimi gozdno-lesnimi asortimenti, predvsem lesom za celulozo. Pri boru je treba dodati, da se bor v poletnih mesecih tudi v normalnih letih seka in prodaja v zelo omejenih količinah, predvsem ker les zelo hitro obarvajo glive modrivke. Koncentracijo lesa v Sloveniji bi lahko opravila gospodarska podjetja, ki imajo koncesijo za gospodarjenje v državnih gozdovih, kmetijsko-gozdarske zadruge in še nekaj podjetij, ki delujejo na področju gozdarstva. Kdor koli bo želel opraviti koncentracijo gozdno-lesnih asortimentov, bo moral preseči zaprtost lokalnega okolja in individualizem v ponudbi, ki prevladuje na tem trgu v Sloveniji. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje s svojimi aktivnostmi lahko pomaga pri zbliževanju posameznih podjetij, pomaga pri iskanju potencialnih partnerjev v tujini, oblikuje predloge zakonskih in podzakonskih predpisov, ki urejajo pridobivanje gozdno-lesnih asortimentov, ter v sodelovanju z drugimi ministrstvi sodeluje pri pripravi predpisov, ki vplivajo tako na lesnopredelovalno industrijo kot trg gozdno-lesnih asortimentov. Pomembna vloga je tudi v zagotavljanju sredstev, povratnih in nepovratnih, tako za izvedbo sanacije kot za mala podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo lesa. Te aktivnosti tudi intenzivno izvajamo.

Certifikati so zagotovo ključni pri prodaji na večjih trgih. Ali me občutek vara ali je res, da se danes velika večina lesa proda v tujino brez njih? Bi veliko dosegli že samo s tem, da bi uredili to področje?

Vsi gozdovi v lasti Republike Slovenije so certificirani po shemi FSC. Težave so v zasebnih gozdovih, kjer je po shemi FSC certificiranih le nekaj gozdov velikih posestnikov, v preostanku zasebnih gozdov pa je po shemi PEFC certificiranih le nekaj deset tisoč hektarov, kar je odločno premalo. Težave s prodajo necertificiranega lesa se že pojavljajo, še mnogo bolj pa se bodo v prihodnje, če se lastniki ne bodo odločili in vstopili v shemo certificiranja. To jim bo omogočilo prodajo njihovega lesa in boljši donos. Vsak lastnik gozda, ki gospodari s svojim gozdom skladno z gozdnogospodarskimi načrti, se lahko vključi v regijsko shemo certificiranja po shemi PEFC. Včlanitev je brezplačna. Vsak, ki je vključen v regijsko certificiranje gozdov PEFC, lahko od KGZS zahteva potrdilo o vključitvi in les prodaja kot certificiran. Stroški izdaje potrdila so: 5 evrov fiksnih stroškov, ki jim je treba dodati še 0,1 evra na hektar gozda na leto. Ker je veljavnost potrdila pet let, bo moral na primer lastnik 30 hektarov gozda zanj za pet let odšteti 20 evrov.

Govoriva o družbi, vendar bi ta bila sprejeta v sklopu zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije. Kaj pa odlog sprejetja zakona pomeni v celoti?

Predlog zakona je bil v javni razpravi do 17. maja. Glede na trenutno politično stanje ter dejstvo, da vlada nima polnih pooblastil, ampak opravlja le tekoče posle in ne more vlagati sistemskih zakonov v parlamentarno proceduro, bo zakon moral počakati na novo vlado. Strokovne službe ministrstva bomo osnutek zakona pripravile za takojšnjo obravnavo, ko bodo za to izpolnjeni politični pogoji.

Volitve so razpisane julija, kakšne pa so tehnične možnosti za sprejem tega zakona (ali popravljenega) in morda tudi ustanovitve posebne družbe, če jo bo takrat še smiselno ustanavljati?

Kakšne možnosti bodo, je odvisno od vladnih usmeritev, ki jih bo na to temo oblikovala nova vlada. Seveda bo obravnava, kako se bo gospodarilo z gozdovi v lasti Republike Slovenije, aktualna tudi za novo vlado, saj se dosedanje koncesije nekdanjim gozdnim gospodarstvom, ki so bile podeljene za 20 let, iztečejo junija 2016.

Na delavnici o zelenih delovnih mestih za gozdarje na biotehnični fakulteti sredi maja letos ste v svojem nagovoru poudarili, da je treba z gozdom trajnostno gospodariti. Ledena ujma, ki je prizadela Slovenijo, je lahko velik izziv, da stopimo korak naprej ter pri tem sodelujemo. Zavedati se je treba, da se prizadevanja za razvoj gozdarske panoge ne končajo na gozdni cesti, ampak šele takrat, ko bo les v Sloveniji dočakal končni produkt in kupca, ste rekli. Ampak, kako to doseči? Ob takem trgu, kot ga imamo, ob prevelikih količinah, ob lesni predelovalni industriji, ki je skoraj ni več...?

MKO meni, da je treba na področju načina upravljanja gozdov v lasti države sprejeti spremembe v smeri, ki jih je predvideval že predlog zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti RS, to je, da bo po izteku sedanjih koncesij gozdove v lasti države upravljalo državno podjetje. Predlog zakona določa naloge nove gospodarske družbe, ki so predvsem upravljanje gozdov v lasti RS, kar vključuje tudi prodajo lesa iz teh gozdov. Odkup in prodaja lesa iz drugih gozdov bi se vršila le v izjemnih primerih (ob naravnih nesrečah), in to zgolj v smislu določene stabilizacije trga. Pomembno področje, ki bi ga z uveljavitvijo novega zakona uredili, je tudi dodeljevanje gozdov v upravljanje posameznim kmetijam, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje in bi jim dohodek iz teh gozdov pomenil možnost preživetja. Vse to so majhni delčki, ki se zložijo v verigo od panja do končnega proizvoda in potrošnika. Ključ do uspeha je v dolgoročni stabilnosti oskrbe industrije z ustreznimi količinami lesa, v povečanju konkurenčnosti in storilnosti lesnopredelovalne industrije, v zelenih javnih naročilih, razvoju trga lesnih proizvodov in potrošnji lesa ter v zagotavljanju ustreznih finančnih virov za investicijski in obratni kapital lesnoproizvodnih podjetij.