Diabetična retinopatija ima več oblik, za vse pa velja, da je lahko okvarjen tudi centralni del mrežnice, to je rumena pega, ki je odgovorna za dober vid. Če ta oteče, kar oftalmologi imenujejo makularni edem, to lahko povzroči poslabšanje vida, v skrajnih primerih pa tudi slepoto.

Ravno diabetična retinopatija je vodilni povzročitelj slepote v razvitem svetu, zato so se v začetku maja v Madridu na pobudo farmacevtske družbe Bayer srečali strokovnjaki s področja oftalmologije, diabetesa in staranja ter predstavili načrt za boljše obvladovanje te bolezni po svetu, saj bi načrtno presejanje sladkornih bolnikov na retinopatijo lahko tudi v 90 odstotkih preprečilo možnost hudih okvar oči in slepote.

Oftalmologi za zdaj ne zmorejo ozdraviti mrežnice, lahko pa ustavijo napredovanje okvare in s tem ohranijo vid. Zato je zelo pomembno, kako je sladkorna bolezen vodena in kako je urejen oziroma nadzorovan sladkorni bolnik. Bolje ko je urejen krvni sladkor, manj je možnosti, da bi retinopatija napredovala v hujše oblike in spremembe.

Bolnik sprememb sprva ne zazna

Spremembe na očesnem ozadju so namreč posledica dolgotrajno čezmerno povišane vrednosti glukoze v krvi. Posledično majhne žilice na očesnem ozadju najprej nabrekajo in nato postanejo prepustne za tekočino in kri. Na mestu poškodovanih žilic se pojavijo majhne krvavitve. Te krvavitve v zgodnjih stadijih bolezni skoraj niso opazne in bolniki takrat še nimajo težav.

Retinopatija se navadno pojavi po petih letih po začetku zdravljenja, po petih ali desetih letih jo ima že kar od 25 do 50 odstotkov bolnikov, po desetih do petnajstih letih sladkorne bolezni pa je prisotna tako rekoč že kar pri vseh bolnikih.

Diabetična retinopatija napreduje, ko se poleg točkastih krvavitev v mrežnici začnejo pod mrežnico razraščati nove žilice. Vseh teh sprememb bolnik sprva sploh ne zazna, da je nekaj narobe, se zave šele, ko pride do krvavitve v steklovino, do odstopa mrežnice ali ko je prizadeta rumena pega, del očesa, odgovoren za centralni vid. Prav zato je pomembno, da so ti bolniki ves čas pod nadzorom ne le diabetologa, ampak tudi oftalmologa.

Tako v razvitem svetu kot pri nas velja, da vsakemu na novo odkritemu diabetiku slikajo očesno ozadje. Slike nato odčita oftalmolog. Če diabetik nima znakov diabetične retinopatije, ga čez eno leto znova povabijo na slikanje očesnega ozadja. Če pa na slikah očesnega ozadja oftalmolog že zazna spremembe, bolnika napotijo v očesno diabetološko ambulanto, kjer sledi dodatna diagnostika. Pri bolj izraženi diabetični retinopatiji bolnika napotijo na zdravljenje z laserjem, ki je sicer »standard« zdravljenja, a žal ni vedno učinkovit, pravi dr. Marta S. Figueroa, predsednica španskega oftalmološkega združenja.

Različna zdravljenja

Retinopatijo najpogosteje zdravijo z lasersko koagulacijo in tako bolnikom upočasnijo napredovanje sprememb, ne morejo pa jih ustaviti. Druga možnost so zdravila, ki sodeč po sedanjih kliničnih raziskavah veliko obetajo. Trenutno uporabljajo tarčno zdravilo iz skupine zdravil anti-VEGF, ki zavirajo razrast novih žilic. Razlika v zdravljenju je, da se pri laserskih posegih učinek pokaže več mesecev pozneje, zdravilo pa učinkuje po nekaj dneh. Pomanjkljivost zdravila je v tem, da je v obliki injekcij, ki jih je treba dati v oko vsak mesec, obetajo pa si, da bo z novim zdravilom učinek trajal dlje in bodo injekcije v oko manj pogoste. Študije so pokazale, da zdravila anti-VEGF bolezen ustavijo, izboljšajo njen potek in v nekaterih primerih izboljšajo vid.

Če so spremembe že večje, se odločijo za operacijo (vitrektomijo). Kateri bolnik je primeren za enega od navedenih načinov zdravljenja, presodi oftalmolog na podlagi pregleda in opravljenih preiskav.

»Treba se je zavedati, da je število ljudi, ki imajo posledice zaradi zapletov sladkorne bolezni, iz leta v leto višje, kot je tudi vedno višje število bolnikov s sladkorno boleznijo. To ni le zdravstveni problem, ampak tudi problem razvoja. Dobra obveščenost diabetikov o možnih zapletih je nujna, saj se marsikaj že da preprečiti – navsezadnje pri omenjeni bolezni tudi s spremembo življenjskih navad,« je dejal Michael Hirst, predsednik Mednarodne diabetične zveze (IDF), in ob tem povedal tudi izkušnjo iz svoje družine, ki kaže na to, da se posledice zapletov na očeh lahko kažejo tudi pri mladih, ki imajo diabetes tipa 1. Njegova hči je bila še študentka, ko jo je zaradi nenadnega porasta glukoze v krvi prizadel diabetični makularni edem in je imela poseg na obeh očesih. Na srečo je uspel, če ne bi, bi bila prikrajšana za vid praktično vse življenje.

Preverjanje stanja

Dr. Lydia Makaroff, epidemiologinja pri IDF, je ob tem napovedala začetek tako imenovanega projekta diabetične retinopatije Barometer, s katerim bodo preverjali, kakšne so razlike v zaznavanju in preprečevanju omenjenega zapleta v različnih državah, ki jih bodo vključili v projekt, ki ga pripravljajo skupaj z Mednarodno zvezo za staranje (IFA) in v sodelovanju z medicinsko akademijo New York (NYAM) ter Mednarodno agencijo za preprečevanje slepote (IAPB).

V štiridesetih državah bodo zbrali podatke o obvladovanju tega zapleta, standardih obravnave in možnostih pomoči pri retinopatiji. Prizadevajo si, da bi postavili smernice, ki bodo dostopne vsem zdravnikom, in tako zmanjšali pogostost poslabšanja diabetične retinopatije, ki se posledično lahko konča tudi s slepoto. Kar odstotek in pol bolnikov s sladkorno boleznijo je namreč slepih zaradi različnih oblik diabetične retinopatije, pogostost slepote pa se, kot so že ugotovili, zmanjšuje tam, kjer so bolniki bolje preventivno in terapevtsko vodeni. Najpomembnejši dejavnik, ki zmanjšuje delež slepote, so redni očesni pregledi. Na področjih, kjer so redni očesni pregledi diabetikov in ustrezno zdravljenje zagotovljeni, diabetična retinopatija ni več najpogostejši vzrok slepote. Po končanem projektu bodo vzpostavili evidenco in učinkovitejši program za nadzor in obvladovanje diabetične retinopatije tam, kjer bo treba.

Ta namreč ni problematičen zgolj z zdravstvenega, ampak tudi socialno-ekonomskega vidika, saj se človek, ki ne vidi več dobro oziroma celo oslepi, težje (ali sploh ne) vključi nazaj v delovni proces in zahteva prilagoditve tako rekoč v vsem.

Prav zato je, kot so dejali sogovorniki, pomembno ozaveščanje o posledicah diabetesa. Slepota je le ena od teh in kot se čudi Zoe Gray iz IAPB, je danes vsepovsod na voljo veliko programov in informacij, ki ozaveščajo ljudi o zdravem prehranjevanju, pomenu gibanja in podobno, ves čas potekajo različne kampanje, vendar slabe navade kar ostajajo. Zato bi morali, so dejali sogovorniki, ljudje vendarle tudi sami pri sebi najti disciplino in se zavedati posledic, ki lahko nastanejo zaradi te bolezni sodobnega časa.