To se zgodi, če v otroštvu preveč gledaš serijo Leteči cirkus Montyja Pythona! (Smeh.) In to so mi kolegi prav ljubeznivo vrgli pod nos tudi med vajami za zadnjo predstavo Veter norosti, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Mark Tompkins. A drži: ko sem imel deset let, je po nekem čudežu nacionalka vrtela Pythone in so me povsem očarali, četudi večine vicev racionalno sploh nisem razumel. V tem razponu je najbrž njihova skrivnost, od skrajno debilnega zafrkavanja, commedie dell'arte, do humorja, za katerega si predstavljaš, da ga uprizarjata Žižek in Dolar, če spijeta kozarček ali dva v prijetni družbi. Ta žlahtni cinizem. Mogoče sem to dvojnost začutil že, ko sem v osnovnošolskem času recitiral na komemoracijah za ubite talce in partizane, v cerkvi pa sem bral berilo. To še zdaj z veseljem počnem, ko me povabijo, češ: pridi, boš bral, saj si igralec!
Kako se vam uspe, z ozirom na vašo mladost, vživeti v neke časovno oddaljene kulturne ali subkulturne figure?Verjetno gre za strast, za neko radovednost, recimo da preberem kak preprost članek v National Geographicu in se začnem spraševati, kako tisti ljudje tam nekje v Andih živijo, kaj jih zanima, kaj imajo radi, česa jih je strah. V igralstvu lahko to počneš skozi svojevrstno imitacijo. Vrhunski mojster imitacije je na primer moj kolega Ivan Godnič. »Direktna« imitacija naj bi sicer veljala za nižjo obliko igre, meni pa se zdi to odlično urjenje vseh igralskih aparatov: moraš videti, povzeti ne le gibe, način govora, barvo glasu, ampak še najbolj način razmišljanja. In tukaj prideš blizu »drugemu« načinu, dramski igri. Da bi iz posnemanja prešel v igro, je razlika samo v distanci. Meni nadvse drago umetnico Ireno Tomažin, ki med drugim tematizira ljudske pesmi, sem na delavnici vprašal, kako ji uspe pri poslušalcih izzvati takšne emocije, sama pa je povsem mirna in ničesar ne podoživlja namesto nas. In mi je povedala, da je vse solze izjokala med vajami, da se je izluščila prava vsebina. Medij torej.
Tudi oddaljeni kulturni vzorci so za igralca v tem smislu lahko zelo osvobajajoči, če govoriš v tujem jeziku, pa odkriješ registre, ki jih v slovenščini ne premoreš, ker si v materinščini nekako bolj zavezan točnosti in psihološki dediščini. Če pomislimo, koliko in kako so se Pythoni zezali iz angleščine…
Pri nas se za detronizacijo knjižne slovenščine običajno, ker nimamo dovolj raznolikih in razvitih žargonov in slengov, uporabi dialekte, kar pa večinoma deluje zgolj kot komično ruralno.Drži, Pythoni se delajo norca tudi iz žargona aristokracije in visokega meščanstva, pa iz srednjega in malomeščanskega sloja, mi pa gremo z dialektom večinoma socialno nižje, torej največkrat izpademo smešni. To pa je problem. V predstavi Portreti je bil moj tekst vzet iz intervjuja s človekom – nismo smeli vedeti, kdo je – ki sem ga na vajah govoril v neki rahlo pogovorni ljubljanščini, a so kolegi rekli, da zveni grozno pretenciozno, blefersko. In potem sem predlagal koroški dialekt, saj je tekst toliko intelektualen in razvejan, da ga dialekt ne bo »uničil«. In res, zdaj stvari zvenijo zelo prepričljivo tudi zato, ker so zdaj glas nekoga, ki se je uspel iz tistih hribovskih koncev prebiti s svojo intelektualno močjo. Tukaj sva seveda na tankem ledu fraze »ta je pa daleč prišel«, kjer za takega človeka samodejno uporabimo nižje kriterije kot za koga, ki je rojen v mestu in »ima vse pred nosom«. Pa čeprav vsi vemo, da je ogromno največjih dosežkov plod ljudi z obrobja. V KSEVT imamo na primer predstavljenega znanstvenika dr. Antona Mavretiča in njegovo konstruktorsko delo, plazemski spektrometer, enega Nasinih najpomembnejših merilnih instrumentov vseh časov, pa je Mavretič rojen v Boldražu pri Metliki. Herman Potočnik je bil znotraj Avstro-Ogrske ravno tako provincialec. Seveda, pot k znanju, celo fizična pot k središču te motivira.
Za vas velja da ste hiperkinetični, tako vas je še v študentskih časih označila tudi vaša profesorica giba na AGRFT Tanja Zgonc.Razpršen kot strela, ja. Potem rečejo nekateri »indigo generacija« in ne vem kaj še vse, jaz pa sem vedno rekel, da sem rojen leta 1986, to je Černobil, mi delamo na jedrsko energijo! In Tanja Zgonc je to znala usmeriti, bila je eden najbolj odpirajočih profesorjev na akademiji, jasno, opraviti ima s telesom, kjer imamo ljudje po navadi veliko zaprtih con. Ples buto je odličen medij za neopazno premikanje človeka na neznani teren; in mi smo skozi buto doživljali osebne katarze.
Toda živahnost sama po sebi še ne pomeni, da vam zato bolje ležijo živahne vloge?Ne, nikakor, ker je treba energije v vlogah fokusirati, to pa ni isto kot streljanje z vsemi topovi, ki postane na odru po petih minutah naporno. In Tompkins nam je na vajah nekaj časa pustil zabavo, potem pa nas je začel diskretno omejevati in zahtevati svoje. Saj, to režiserji počnejo.
A ni queerovska kultura na odru, moški oblečen v žensko, ki je pred desetletji pomenila subverzivnost, danes le še smešna?Verjetno res, čeprav je zmaga ženske z brado na Evroviziji nekatere močno pretresla.
Mislite, da pri tem izboru ne gre za lažno liberalnost? Tudi mi smo na Evrovizijo poslali Sestre, a homofobnosti zato ni nič manj.Liberalnega učinka ni, ker ljudje to žensko z brado odlepijo od svojega življenja in deluje le kot čudak, nekaj, kar lahko sprejmejo le kot »drugo«, ker jih v resnici ne zadeva. To se pri nas kaže tudi v tem, kako slabo integriramo hendikepirane, od tistih s psihološkimi do onih s fizičnimi omejitvami. Kako jih držimo na »varni« razdalji.
Glede sporočila, ki ga danes še lahko imajo spolne transgresije, pa bi rekel, da radikalna sporočila večkrat vzbudijo le negativna zavračanja, od srednjega veka naprej pa vemo, da je najmočnejše orodje proti ignoranci, tudi kraljevi, smeh.
Veliko tudi pojete in to zelo dobro. Od kod vam to znanje?V Vitanju je bilo veliko pevskih skupin, pa tudi posamezniki, Mavc, Pavlič, Lončarič in še kdo, ki so hodili po hišah za svete tri kralje, in takrat si lahko slišal, kaj glas zmore. Žal je tega zdaj manj, ker je podmladek bolj plod socialistične društvene zborovske tradicije, ta pa je bolj šablonska. Ljudska kultura ni šablonska, ni rigiden vzorec. Na orbitalnih akademijah v KSEVT včasih zapojem katero od teh manj znanih pesmi. Pojem lahko veliko časa, ker v ljudskem petju obstaja neka ekonomija glasu. Neka skladateljica me je pred kratkim za šalo vprašala, ali krožno diham. Ljudski pevci bi rekli: Kaj pa je to? (Smeh.) Očitno sem se drobec tega naučil spontano. Glas me strašno zanima, zato tako uživam, kadar berem za radio Ars, v upanju, da bo pesem zvenela, kot bi jo sam napisal.
Kako se vse to sklada z vašim delom v KSEVT – te dni garate tudi kot piarovec zaradi predstavitve KSEVT na beneškem Arhitekturnem bienalu?No, tudi projekt Problem vožnje po vesolju – Supre:arhitektura govori o dvojnem pogledu, ne le o našem pogledu na vesolje, ampak o pogledu na nas iz vesolja, na vzorce, v katere smo tu doli tako zapleteni, da jih sploh ne opazimo. Kako astronavti vidijo svet? Jurij Baturin je govoril, da se je, ko je prvič stopil na postajo Mir, spomnil besed svojega profesorja umetnostne zgodovine, da je zahodno slikarstvo, ki je globalno prevladujoč koncept, stvar perspektiv, ki se srečajo v točki, vzhod pa povečini nima enotne žariščne točke. In ob realnem pogledu na vesolje je imel občutek, da gleda rusko ikono. Ljudje si predstavljajo, da je pot v vesolje zgolj vožnja in potem bivanje v levitaciji, kjer je treba loviti vodo, pozabljajo pa, kaj lahko za človeka pomeni, da je v 24 urah 25 vzhodov in zahodov Sonca. Ne le na ravni spanja in budnosti, ampak v percepciji trajanja, življenjskega ritma človekovega mišljenja in čutenja. In kaj pomeni, da spiš v vreči in ne čutiš nikakršne podlage. V vse je vpisan strah pred padcem in želja po vsaj eni trdni stranici. Kakšni bomo brez nje? In še nekaj – vsi vesoljci se poglobljeno zanimajo za Zemljin ekosistem, ovejo se krhkosti planeta. Čeprav v širokemu planu, natančno vidijo, kako amazonski (pra)gozd izginja. A si predstavljate, kako jih mora to boleti?
Kako je v Vitanju zdaj, ko ste »na zemljevidu«?Vsekakor je obiskovalcev veliko, veliko več kot včasih. Za zdaj je seveda najbolj polna gostilna pri Kuzmanu, ki smo jo preimenovali kar v gostilno pri Kuzmonavtu (smeh). A so tudi manj vidni in pomembnejši premiki, denimo nekdo me je prosil, naj organiziram tečaj o zgodovini kraja, ker so ob vedno več stikih z obiskovalci kraja ljudje soočeni s tem, da se jim ni sanjalo, da je bila tu že rimska naselbina in tako dalje. Od elementarnih podatkov pridemo do širše slike. Ravno zato se bo poleti v povezavi z BIO 50 v Ljubljani in britansko arhitekturno šolo AA Summer School začel projekt nanoturizma, kot sta ga delovno poimenovala arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva. Gre za koncept soustvarjanja turizma, ne pa postavljanja standardizirane infrastrukture. Nekaj praznih hiš v starem trškem jedru lahko usposobimo, da bodo lahko obiskovalci v njih sobivali s krajani, ne v standardizirani formi hotela, pri tem pa bodo lahko sodelovali tako v kompozitnih raziskavah KSEVT kot tudi v tem, da bodo k enemu sosedu hodili na kosilo, k drugemu pa v mizarsko delavnico, s tretjim igrali šah v preurejenem, prej praznem atriju trške hiše... Šlo bo za preproste male koncepte, ki naj sprožajo organsko rast turizma, ne pa uničenja z izčrpavanjem.
S čim je Supre:arhitektura prepričala letošnjega beneškega kuratorja, da je dobila prostor v Arsenalih?Prepričali so gotovo podrobni koncepti vesoljske arhitekture, ki jo je tako izjemno začrtal Herman Potočnik, in jih v KSEVT nadaljujemo, saj kažejo na temeljno povezanost umetnosti in tehnike, humanistike in naravoslovja v vesolju, na to, da eno brez drugega ni mogoče in da se tega pogosto ne zavedamo, da sta v ospredju le tehnološki razvoj in »merljivo«. Tega novega sploh še ne mislimo zares, tega, kar prihaja in bo odločilno vplivalo na človeka.
