Z besedo razkroj mislimo tudi na finalno nižišče v izvajalski »redakciji« partiture. Dolenčićev prispevek si je po perverzni logiki provincialnega opernega položaja podal roko z omejeno razgledanostjo slovenskega zavoda. Če drži, da je režija končala v bližini poljubnosti, bi skoraj lahko zapisali, da je glasbeni koncept kar izhajal iz nje. Domača operna dejavnost se še zmeraj ni soočila s sodobnimi strokovno-obrtnimi merili, zato očitno tudi ne razume, da bi se populistično programirani Brivec kot ponovna premiera (po le petih letih od prejšnje) upravičil kvečjemu, če bi presegel lokalno poustvarjalno tradicijo, v zgodovinskem smislu vredno sicer vsega spoštovanja, in upošteval danes veljavni postulat nadrobne in organicistične zavezanosti opernemu delu – ta v pristopu k Rossinijevi buffi pač vodi k stilnemu očiščenju orkestrskega zvoka, k izbiri pravega akordskega glasbila (gotovo ne čembala), k parlandistično pozornemu pevskemu oblikovanju recitativov, k integralnosti številčne dramaturgije (tudi z vključitvijo takega solističnega izziva, kot je Almavivov finale), bržkone pa tudi k jezikovnemu izvirniku oziroma vsaj k opustitvi devet desetletij starega, četudi izjemnega in za neko minulo prakso pravšnjega prevoda (Štritof). No, o takih pobudah ni v predstavi, ki jo vodi Loris Voltolini, ne duha ne sluha. Orkester je igral z vsakdanje obteženim zvokom – trezno, vendar pogosto tudi drdravo (ne brez premierskih vstopnih lapsusov); forte sicer dobro pripravljenega zbora in glasni ansambelski poudarki v prvem finalu so prebijali zid dinamike oziroma ravnotežje harmonskega ritma. Predstava je tekoča, vendar skoraj brez rossinijevske lahkosti in drgeta. O »rešitvah«, ki jih je narekovala režija (prestavitve iz recitativa v govor, vrivek Rocca Granate, podvojitev uvoda v Bertino arijo, preuredbeni poseg v tekst), ne izgubljajmo besed: v poustvaritvi operne tvarine so nedopustne.
Docela bleščečih pevskih dosežkov ni ne v prvi ne drugi zasedbi, splošna raven fioriturne realizacije pa je podeželska. Figaro Jožeta Vidica je odpet z udarno, že kar »dramatizirajočo« neposrednostjo, torej premalo lahkotno; glasu Slavka Savinška manjka – nasprotno – projekcijska trpežnost (slab prvi del nastopa, z usihanjem namesto hitrih figuralnih gradacij). Martin Sušnik je oblikovalsko veliko bolj sproščen in v tenorsko višavje razprt interpret Almavive kakor Dejan Maksimilijan Vrbančić; zaradi nedognanih namestitev pa oba nihata med rezkimi in kantabilno uspešneje razvitimi, celo plemenitimi trenutki. Zoran Potočan in Janko Volčanšek (Bartolo) sta premagovala pomanjkljivo tehniko in posledično olesenelost tona z recitativno nabrušenostjo in odrsko kreativnostjo; zlasti Volčanškov komični dar je precejšnje presenečenje. Velikobasovski format in temačnost Bazilia v upodobitvi Petra Martinčiča se prepletata z grlenimi znamenji. Vokalno potemnela Norina Radovan, nekoč sopransko izpostavljena interpretka v Tauferjevi uprizoritvi, je še zmeraj dokaj radoživa, četudi nekoliko upočasnjena Rozina, zdaj v okviru premetenega »amfibijskega«, delno mezzosopranskega aranžmaja vloge; Elena Dobravec je slovansko zvonka, v koloraturi površinska, v vokalizaciji pa moteče zasebna (ruska). Ana Dežman in Kristina Šuster sta simpatični Berti.
Kaj zaželeti slovenski operi ob koncu sezone? Že stokrat zaželeno: prestop v operno sodobnost.