Deset let že z Madžarsko živimo v skupni evropski državi, deset let je minilo, odkar med našima državama ni meje, pa nam o njej še vedno poroča Reuters. Pravzaprav ni naša komunikacija z Madžarsko nič boljša, kot je naša komunikacija z Belorusijo. Ali s Tadžikistanom. Zahodno od Murske Sobote verjetno le malokdo loči med temi tremi državami, medtem ko bi se bilo najbrž bolje sploh ne vprašati, koliko ljudi v Sloveniji je že slišalo za Laszla Krasznahorkaija, madžarskega literarnega klasika, ki je letošnji prejemnik nagrade vilenica.
Pa ne gre samo za Madžarsko. Podobno obilico neznanja premoremo o večini evropskih držav, s katerimi v Bruslju soodločamo o lastni usodi, in na enak način ignoriramo tudi Estonce, Latvijce, Bolgare, Luksemburžane, Irce ali Slovake. Kakor tudi oni z isto mero ignorirajo našo deželico. Za tiste redke Evropejce, ki so že slišali za nas, smo pač le ena izmed držav z »lepo naravo in prijaznimi ljudmi«.
Da se sami ne zavedamo tega problema, je seveda logično, saj bi si bilo za zavedanje treba najprej priznati popolno neodmevnost naših lokalnih veličin v širšem evropskem prostoru, kar bi bilo za marsikoga preveč boleče priznanje, za povrh pa bi še dodatno zamajalo našo že tako načeto samozavest. Precej bolj zaskrbljujoče je, da se problema odsotnosti komunikacije ne zavedajo niti drugod po Evropi.
Tako ni, denimo, televizija Arte, francosko-nemška javna televizija s poslanstvom promoviranja evropske kulture, nikdar pokazala niti najmanjše želje, da bi evropsko kulturo širila tudi zunaj svojih matičnih domovin, in je vztrajala pri neprevajanju svojih vsebin v druge evropske jezike. Velike evropske države na žalost v ustvarjanju evropskega javnega prostora vidijo predvsem priložnost za lastno kulturno kolonizacijo periferije, pri čemer nam podtikajo miselnost, da je evropska kolonizacija boljša od ameriške.
Še najdlje je v želji po oblikovanju evropskega javnega prostora prišel spletni projekt Presseurop.eu, ki je vrsto let prinašal izbor časopisnih člankov iz vse Evrope ter jih prevajal v nekaj večjih jezikov. A je tudi projekt, ki ga je vse do konca lanskega leta financirala evropska komisija, ignoriral tisti del evropskega prebivalstva, ki govori manjše jezike in ki je najbolj izločen iz debate o prihodnosti Evrope. Pred kratkim je projekt Presseurop.eu nasledil VoxEurop.eu, ki danes prinaša preglede evropskih medijev in prevode člankov v desetih največjih evropskih jezikih, in pregled prispevkov iz Slovenije nazorno pokaže, kako majhne države tudi znotraj takšnih projektov ostajajo zapostavljene, saj gre zgolj za kratke povzetke nekaj najudarnejših člankov, kakršne o Sloveniji po Evropi in svetu že tako in tako širijo tiskovne agencije.
V času mariborske Evropske prestolnice kulture je pri nas za leto dni zaživel projekt Življenje na dotik, zaradi katerega je bilo prvič in zadnjič v naši desetletni evropski zgodovini mogoče iz tedna v teden v slovenščini prebirati zapise madžarskih, čeških, poljskih in drugih novinarjev in pisateljev ter iz prve roke dobiti poglobljen vpogled v dogajanja v mitski Srednji Evropi, katere del naj bi že od nekdaj bili.
A ravno ta hvalevredna izkušnja nam je pokazala, kako zelo smo bili kljub vsem velikim besedam od te Srednje Evrope oddaljeni in kolikšni prepadi po letih molka zevajo med nami, le redkim pa je bila tudi signal, da bi bilo nujno čim prej začeti načrtno vzpostavljati neobstoječe vezi. Vendar ni nihče po koncu EPK-ja pokazal niti najmanjše želje, da bi se projekt nadaljeval, kaj šele razširil in nadgradil, in tako danes o Madžarski spet vemo samo to, koliko evropskih poslancev ima skrajnodesničarski Jobbik, Srednja Evropa pa je še vedno zgolj Balkan za snobe.
Sramotno nizka udeležba na letošnjih evropskih volitvah, ki je mnogo bolj kot naraščajoči evroskepticizem razkrila grozljivo nezanimanje Evropejcev za Evropo, je v veliki meri posledica prav nesposobnosti Evrope, da bi se začela pogovarjati. Evropejci smo besedo prepustili maloštevilnim izbrancem, ki se v Bruslju v našem imenu pogovarjajo namesto nas, mi pa doma tulimo vsak v svojo luno.
Slišati in biti slišan bi moral biti zato najpomembnejši evropski cilj Slovenije, kajti tako kot smo v Evropi obstajali v svojem prvem evropskem desetletju, bomo v naslednjih letih postali le še večji obrobneži. Ravno zaradi tega, ker nas ta problem kot majhno državo najbolj zadeva, bi lahko postali celo pobudniki nove komunikacijske Evrope. Za začetek bi lahko predlagali, da evropska komisija znova podpre projekt VoxEurop.eu, pod pogojem, da ta začne delovati v vseh evropskih jezikih in vestno spremljati medije vseh evropskih držav.
