Guardian in nekateri drugi, tudi ruski mediji tako na primer opozarjajo, da dogajanje v Ukrajini ne predstavlja (zgolj) zgodbe Moskva proti Washingtonu, tj. geopolitičnega boja med vzhodom in zahodom, temveč poskus običajnih Ukrajincev, da ponovno pridejo do moči, ki so jo zadnjih 23 let imeli njihovi oligarhi. Leta 1991 se je z osamosvojitvijo Ukrajine začel nenadzorovani proces privatizacije državnega imetja, v katerem so vplivni poslovni klani iz Donecka in Dnepropetrovska pridobili zajetno bogastvo, ki so ga z vzdrževanjem kaosa v državi vsa ta leta uspešno povečevali. Dlje ko je bila država v kaosu, bolje je bilo za vse, ne glede na politične barve. Razbohotila se je korupcija. Kot piše Guardian, je po ocenah protikorupcijskih aktivistov z ukrajinskega proračuna letno poniknilo okoli 15 milijard ameriških dolarjev, kar je primerljivo z obsegom posojila, ki ga je nedavno Mednarodni denarni sklad odobril Ukrajini. Država je zdaj na robu bankrota, čakajo jo izjemno zahtevni ukrepi, ki bodo prizadeli v prvi vrsti preprosto ukrajinsko prebivalstvo: zamrznitev plač, višji davki in višje cene energije.
V nedeljo, 25. maja, so se Ukrajinci podali na predsedniške volitve, kjer je med številnimi kandidati za nespornega favorita veljal Petro Porošenko, lastnik čokoladnega imperija Roshen ali čokoladni kralj, ki ima pestro politično pot in je izdatno podpiral protivladne proteste na Majdanu. Po predvolilnih anketah sta mu sledila Julija Timošenko, nekdanja predsednica vlade, ki jo imenujejo tudi plinska princesa, in Sergij Tigipko, nekdanji namestnik predsednika vlade, ki prav tako izhajata iz uveljavljenih političnih in poslovnih struktur in ki se podobno kot Porošenko uvrščata med najbogatejše Ukrajince. Po še neuradnih rezultatih (do srede je ukrajinska centralna volilna komisija preštela 99,5 odstotka vseh glasovnic) je na za Ukrajino najbolj nenavadnih volitvah v zgodovini države prvič že v prvem krogu zmagal Petro Porošenko z nekaj manj kot 55 odstotkov vseh glasov. Glasovali namreč niso prebivalci Krima in večjega dela Donbasa, tj. kakšnih 7 milijonov od skupno 36 milijonov volilcev, s čimer so omogočili Porošenku zmago v prvem krogu. Verhovna rada je sicer že pred volitvami pod pritiskom mednarodnih institucij morala spremeniti nekatere dele zakonodaje, aprila na primer je spremenila zakon o javnih naročilih, kar naj bi bistveno prispevalo k preprečevanju korupcije pri javnih naročilih, a ostaja odprto, v kolikšni meri se bodo lahko novi predsednik in njegova administracija ločili od ustaljenih vzorcev vladanja, ki obvladujejo ukrajinsko politiko in gospodarstvo države zadnjih 23 let.
Negotovi oligarhi
Položaj oligarhov postaja v divjem političnem plesu, v katerem se je znašla Ukrajina, sila negotov. Omenimo na primer Rinata Ahmetova, najbogatejšega Ukrajinca, ki je odločno podpiral nekdanjega predsednika Janukoviča in so ga do Majdana klicali gospodar Donbasa, in Igorja Kolomojskija, ki je, nasprotno, odločno nastopal proti režimu Janukoviča in takoj podprl proteste na Majdanu. Ahmetov je v tem letu izgubil predsednika Janukoviča, na katerega je imel velik vpliv, Stranko regij, ki jo je financiral, in podporo v Donbasu, medtem ko je Kolomojskij po menjavi oblasti sprejel mesto gubernatorja v regiji Dnepropetrovsk, o kateri je sam izjavil, da predstavlja enega od najbolj zaželenih delov Ukrajine. »Kdor jo nadzoruje, nadzoruje vse ostalo.« A vendar Dnepropetrovci pišejo, da je po volitvah njegovo letalo vedno pripravljeno za vzlet. Zmagovalec volitev je ravno tako oligarh in težko je pričakovati, da bo trpel gubernatorja, ki je bogatejši od njega, sploh ker se bo moral z njim pogovarjati kot z enakovrednim sogovornikom – Dnepropetrovsk vendarle predstavlja določeno enklavo znotraj Ukrajine s svojo vojsko in mesti, ki ga podpirajo. Prihod Porošenka na mesto predsednika tako za mnoge oligarhe, ki igrajo dvojno igro politike in posla, tudi za Julijo Timošenko, ki kljub bolečemu porazu na volitvah ostaja nevaren politični tekmec, predstavlja izjemno negotovost. Hkrati pomeni nadaljevanje igre, ki jo je 45 milijonov Ukrajincev spremljalo preteklih 23 let – Majdan je le še zacementiral pravila. Okoli 50 oligarhov ima danes v rokah polovico ukrajinskega bruto družbenega prihodka, tj. 67 milijard ameriških dolarjev.
Pomembno je vprašanje, kaj bo po volitvah sledilo. Ukrajinske Vesti tako »skromno« zapišejo, da se bo moral novi predsednik že takoj soočiti z reševanjem vprašanja Krima, Donbasa, predplačilom ruskega plina od 3. junija naprej, razorožitvijo organiziranih skupin, praznim proračunom in bližajočim se socialno-ekonomskim kolapsom ter vprašanjem Majdana 3.0. Če pustimo ob strani vprašanja, ki jih dogajanje v Ukrajini odpira za odnose med EU in Rusko federacijo, ki so zgodovinsko dosegli svoje dno, in jih v medijih vendarle zasledimo nekoliko pogosteje, pa z vidika mednarodne skupnosti dogajanje v Ukrajini odpira tudi številna pravna, (geo)politična in varnostna vprašanja. Dmitri Medvedjev, ruski predsednik vlade, je pred volitvami v intervjuju za TV Bloomberg izjavil, da Ruska federacija ne more in ni pripravljena zagotavljati ozemeljske celovitosti Ukrajine, ker ni dolžna nikomur ničesar zagotavljati, saj v zvezi s tem nikoli ni sprejela nobenih obveznosti. Kljub temu pa Rusija izhaja iz tega, da je glavna naloga umiriti situacijo v Ukrajini. Hkrati je pozval EU in ZDA k nevmešavanju v notranje zadeve Ukrajine ter zagotovilu, da Ukrajine ne bodo vabili v Nato in da bodo zagotovili prebivalcem vzhodne Ukrajine možnost uporabe ruskega jezika in varnost pred skrajnimi nacionalističnimi skupinami (kot je nepredvidljivi Desni sektor). Besede Medvedjeva lahko tako razumemo kot pritisk k nadaljevanju pogajanj glede federalizacije Ukrajine in hkrati kot jasno sporočilo zahodnim državam, da Ruska federacija ne sprejema širjenja zveze Nato in vpliva ZDA v svoje bližnje sosedstvo. Po volitvah pa je Kremelj izjavil, da sprejema rezultat in se je pripravljen neposredno pogajati z izvoljenim predsednikom.
Izzvana Rusija
Vprašanja o vlogi, ki jo igra Ruska federacija v ukrajinski krizi, so postala tema številnih razprav, ki so v veliki meri zaznamovane s pogledom sodobne geopolitike, ki obravnavi vpliva ozemlja na politiko doda še druge družbene vplive, kot so zgodovina, kultura, ideologija, tehnologija idr., kar je v Objektivu (15. maja 2014) podrobno razčlenil že Mirko Cigler, upokojeni diplomat in prvi vodja misije RS pri Natu. Na tem mestu velja izpostaviti tudi nekoliko drugačno tezo Ruth Deyermond, predavateljice na King's Collegeu v Londonu, da Rusija v tem konfliktu ne igra vloge agresivne države, ki krši mednarodno pravo in zasleduje neoimperialistično politiko v mednarodnih odnosih, temveč je treba njena dejanja razumeti v kontekstu ruske identitete kot ene od svetovnih velesil. Ruth Deyermond tako trdi, da je ruska identiteta neposredno vezana na idejo svetovne velesile, ki danes temelji na stalnem članstvu v varnostnem svetu OZN, jedrskem arzenalu, s katerim razpolaga, in položaju dominantne države v regiji, ki ustreza temu, kar je pred razpadom predstavljala nekdanja Sovjetska zveza. A vsi ti trije elementi so bili v novem tisočletju resno izzvani s strani ZDA in njenih evropskih zaveznic. Položaj varnostnega sveta OZN in pravnega okvira, na katerem temelji njegovo delovanje kot institucije, ki je prvenstveno odgovorna za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti, je pod vprašaj postavilo vojaško posredovanje v Iraku in na Kosovu. Ameriški raketni obrambni sistemi, ki bi naj bili postavljeni na Poljskem in Češkem, bi pod vprašaj postavili učinkovitost ruskih jedrskih kapacitet, morebitno širjenje zveze Nato v Gruzijo in Ukrajino, h kateremu je spodbujala Busheva administracija, pa bi z vidika ruske vlade neposredno ogrozilo rusko nacionalno varnost. Podobno grožnjo ruskemu vplivu v njenem bližnjem sosedstvu je predstavljal proces približevanja nekaterih držav EU in morebiten podpis pridružitvenega sporazuma z EU. Ruska federacija je tako pri nastanku ukrajinske krize le zasledovala cilj ne izgubiti vpliva v svoji najbolj pomembni državi sosedi nasproti zahodnim institucijam. Ruth Deyermond zaključuje, da je kljub vsemu ukrajinska kriza predvsem notranja in da je njeno reševanje odvisno od Ukrajincev samih, a je pri tem vseeno ključno upoštevati vlogo Rusije, ki jo je treba učinkovito vključiti v proces reševanja krize in pri tem upoštevati njen status in identiteto.
Nekoliko drugače razume ukrajinsko krizo prof. Kamal A. Beyoghlow z Elliott School of International Relations (George Washington University), ki je nedavno gostoval na Fakulteti za družbene vede. Profesor pojasnjuje, da dogajanje v Ukrajini kot tako sicer ne ogroža vitalnih interesov ZDA, vendar pa je izjemno pomembno, saj predstavlja začetek prehoda od unipolarne ureditve mednarodnih odnosov, kjer so ZDA edine predstavljale svetovno velesilo, v večpolarno ureditev, kjer ZDA sicer še vedno ostajajo globalna velesila, a se ob njej kot regionalni velesili konstituirata Ruska federacija in Kitajska. Pri tem opozarja na govor Vladimirja Putina, ki ga je ta imel že leta 2007 na tradicionalni varnostni konferenci, ki vsako leto poteka v Münchnu.
Putin je takrat enopolarni svet opredelil kot »eno obliko situacije, eno moč, en center moči, enega gospodarja«, kar ni usodno le za vse, ki so znotraj sistema, temveč tudi za suverena samega, saj ta samega sebe uniči od znotraj. Tako je poudaril, da enopolarni svet ni sprejemljiv in ne more biti moralna osnova za sodobno civilizacijo, in nadaljeval, da enostranska in pogosto nelegitimna dejanja (ZDA, op.a.) niso rešila nobenih problemov, temveč nasprotno. Pri tem je Putin pozval k premisleku glede strukture globalne varnosti in poudaril, da se bo ekonomski potencial novih centrov gospodarske rasti pretvoril v politični vpliv in tako okrepil multipolarnost. Poleg ZDA je jasno izpostavil tudi problematičnost širjenja zveze Nato, ki nikakor ni povezana z modernizacijo zavezništva ali zagotavljanjem varnosti v Evropi, in spomnil na besede generalnega sekretarja zveze Nato Woernerja, ki je v Bruslju 17. maja 1990 izjavil, da Natove sile ne bodo stacionirane izven meja Nemčije, kar nudi Sovjetski zvezi trdno zagotovilo varnosti.
Manj kot sedem let po tem govoru je Putin v neposrednem prenosu na televiziji naposled priznal, da so bili zeleni človečki, ki smo jih videli na posnetkih iz Krima, vendarle ruski vojaki, in hkrati poudaril nujnost zaščite krimskega prebivalstva. Je s tem Ruska federacija prestopila rdečo črto, na katero se je vedno znova sklicevala, in tako popolnoma presenetila ZDA in njene zaveznice, kar priznava tudi prof. Beyoghlow, ter neposredno storila korak k uveljavitvi novega globalnega večpolarnega reda?
Mag. Danijel Crnčec je asistent na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.
