Tako je šlo bolje ali slabše nekaj let, dokler me ni vlada pod vodstvom dr. Andreja Bajuka odstavila. Za to sem izvedel zjutraj v radijskih poročilih. Nekje sredi dneva pa mi je novico sporočila sekretarka vlade. Bil sem presenečen, in to ne malo, saj sem mislil, da mi gre direktorovanje kar od rok. Čez noč sem se znašel na cesti, točneje na zavodu za zaposlovanje z neko minimalno podporo. Bil sem razočaran, da se ljudi kar tako odstavlja preko rame ali palca. Na srečo je tista vlada plesala eno samo poletje, in ko je jeseni pobrala šila in kopita, se je LDS z Janezom Drnovškom vrnila, z njo pa tudi jaz.

Zahotelo se mi je postati direktor direktorata

Vendar mi je ta padec povzročil kar precejšnjo škodo. Šlo je za pozicijo moči, in takoj sem opazil, da stvari po moji vrnitvi niso več take kot prej. Ljudje znotraj urada so nekako spremenili obnašanje do mene. Ne morem trditi, da so postali žaljivi ali nesramni, le iz občutka se je dalo sklepati, da me nimajo več za vsemogočnega. To pa je boleče, da ne rečem porazen občutek. In še nekaj hujšega se je zgodilo. Strašno mi je padla motivacija za delo in nove projekte. Zdelo se mi je, da lahko vse, kar se bom namenil delati, čez noč pade v vodo in izgine. Nekaj v trdnosti mostu se je pokvarilo. Most je bil tektonski, in spoznanje, da se lahko čez noč podre, je boleče. Saj je šlo nekako naprej, a sem potreboval kar nekaj časa, da sem prežvečil vso stvar.

Potem je prišlo leto 2004, ko so naš urad ukinili in nas preselili na ministrstvo za zdravje. Tam sem postal vodja sektorja za zdravstveno varstvo ogroženih skupin. Preselili smo se na Štefanovo ulico, kjer smo bili prav v centru mesta in srcu ministrstva. Tudi to mesto sem dobil brez uradniškega sveta, le javil sem se na razpis, objavljen na ministrstvu. Malo so nas selili iz nadstropja v nadstropje, drugega pa nič. To je trajalo sedem let, prav toliko kot prej na uradu. Pa se mi je zahotelo postati direktor direktorata. Šlo je za ekonomiko zdravstva. Javil sem se na razpis in moral sem na nekakšen preizkus znanja v uradniškem svetu. Do tedaj sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. No, pa sem prišel in skušal odgovarjati na zastavljena vprašanja. Presenetilo me je, da jih zanima, ali vem, kdo je predsednik WHO in kdo predsednik enakega organa znotraj Sveta Evrope. Pa koliko daje naša država za tako in drugačno obliko zdravja, za operacijske mize in sanitetni material, pa za plače zaposlenih in še in še. Nič od tega nisem vedel, pa čeprav se mi je zdelo, da so to podatki, ki se jih lahko dobi kjerkoli. Glede operacijskih miz sem jim razlagal, da bi morali nujno spremeniti zakonodajo, saj ne more biti celotno zdravstvo odvisno od pohlepa posameznikov.

Moja rešitev je bila morda naivna, a smiselna. Povedal sem jim, da bi sam na mestu, kjer se odloča, kdo bo tisti, ki bo dobavil novo opremo, napravil eno samo potezo. Sklical bi po dva kirurga iz vsake slovenske bolnišnice, enega od tistih, ki operirajo notranje organe, in drugega specialista za težave v glavi. Najbrž bi si kaj kmalu ustvaril precej stvarno podobo o tem, kakšne mize potrebujejo in kdo bi jih lahko servisiral in po kakšni ceni. Mi pa smo se šli igrice, da so se tisti, ki so propadli na razpisu, pritoževali nad procesnimi napakami v razpisu. Nekajkrat smo se že lahko prepričali, da Hrvaška na tem področju ne pozna šale, saj pri njih takšne, ki so bili pri nas oproščeni vsakršne krivde, zapirajo in lepo čičajo že leta in bodo še. Mi pa smo lahko le nemočno opazovali, kako se po hodnikih sprehajajo lahkotne lepotičke s sončnimi očali, kratkimi krili in visokimi petkami…

Nisem prav našpičen

Jaz sem res neznosen uradnik, saj bi vso to nesnago nagnal pod marš iz hiše. Seveda si s takimi izjavami nisem pridobil blagoslova uradniškega sveta. In nisem bil izbran kot primeren. No, še isto leto smo dobili novo direktorico našega, se pravi mojega matičnega direktorata, ki je za začetek obljubljala precej burno delo, konkretno pa ukinila sektor in mene postavila za svojega pomočnika, kar sem še danes. Čudno, prav res. Tako smo živeli naprej. Po dobrem letu se je zgodila menjava. Prišla je nova direktorica, spet iz istega gnezda, se pravi Inštituta za varovanje zdravja, ki je kadrovska baza ministrstva za zdravje. Nekoč je že bila zaposlena na ministrstvu in smo nekako vozili previdno in pazljivo, da se nismo preveč približali. Glej ga, zlomka, ni minilo niti leto, ko nas je že zapustila in odšla. Čudno, prečudno! Letno oceno uspešnosti za leto 2013 sem dobil odlično.

Sedaj je prišel čas nekakšne splošne reelekcije, saj so v zgodbi razpisi za vse tri direktorate ter generalnega in državnega sekretarja. Pa sem se prijavil tokrat za mesto direktorja v svojem direktoratu za zdravstveno varstvo. Spet sem bil povabljen na uradniški svet. A sedaj sem že previdnejši in sem se dal malo poučiti o tem in onem. Zdi se mi, da so tokrat v svetu nekaj bolj stvarni ljudje, čeprav so morali napraviti, kar se od njih zahteva. Torej so malo potipali, ali vem kaj o tem in onem. Vendar nisem mogel razviti niti ene misli do konca. No, na srečo ni bilo čisto tako, saj sem kar spreten govornik in sem nekaj stvari lahko povedal, a ne verjamem, da bo to kaj vplivalo. Sedaj, ko tole pišem, ne vem, kako bo. Ne verjamem v uspeh, ker mislim, da v resnici nisem primeren, to pa zato, kot sem že rekel, ker nisem prav našpičen. Pa nič hudega.

Vendar mi je vseeno čudno pri duši, ker ne vem, kaj ima uradništvo pri vodenju direktorata. Če so ga lahko vodili ljudje, ki o vsebini niso imeli kaj bistvenega povedati, zakaj ga ne bi zmogel tudi jaz? Ali pa mi manjka nova močna ali vplivna stranka? Nekaj pa vem zagotovo. Na našem ministrstvu je treba spoštovati nekaj pravil, ki so zlata in nujno potrebna, če nočeš dobiti noge. Moraš se registrirati po pravilih in dobiti dovolilnico za izhod. Mimogrede, meni je ni treba imeti. Ne sme se kaditi v prostorih ministrstva. Sicer nisem kadilec, ampak me ta norost jezi še bolj kot tiste, ki skrivaj kadijo na stranišču ali pred vhodom v glavno stavbo. Večina mora biti kar naprej v pisarni, kjer se ubijajo z nesmiselnim delom in opravljajo drug drugega. Sam pa si dajem duška tako, da kdaj pa kdaj napišem kak stavek, nad katerim se nekateri prikrito hahljajo. Si morete misliti, da mi ne uspe nikogar razjeziti, kaj šele, da bi kaj spremenil na bolje. In v to, da bi se marsikaj dalo, prav zares verjamem, vsaj do naslednjega razočaranja. In brez skrbi, saj bo prišlo do njega. Ampak to uradniškega sveta prav nič ne zanima, saj so tam zato, da preverijo moje uradniško znanje.

In tu se znajdemo v nekakšnem paradoksu. Tako približno, kot da bi bila operacijska dvorana pripravljena, v njej pa kompletno strežno osebje, vključno s kirurgom, ki je bil tik pred tem v hlevu in si ni umil rok. Ali se ljudje, ki so po dolžnosti člani uradniškega sveta, vsega tega zavedajo? Če bi se slučajno zgodilo, da me ocenijo kot primernega, bom moral v sebi premisliti o tem, ali se je kaj spremenilo. Pustimo se presenetiti.