Čeprav sta se Pahorjeva in Lukšičeva politična pot dolgo prepletali – že leta 1987 je bil Lukšič del Pahorjeve ekipe, ki je (neuspešno) poskušala prevzeti vodenje Univerzitetne konference ZSMS, v času Pahorjevega predsedovanja Socialnim demokratom je bil Lukšič strankin ideolog in sta si prizadevala v slovenski socialdemokratski prostor prenesti Blairovo tretjo pot – se je njuno vodenje stranke močno razlikovalo. Skupno jima je bilo predvsem to, da nista upoštevala mnenja strankarskih kolegov. »Borut je navzven kazal podobo zelo demokratičnega politika, znotraj stranke pa je bil avtokrat, Igor svojega obraza tudi navzven ni spreminjal,« je mogoče slišati v SD. Oba sta za svoje neuspehe krivila druge: Pahor na primer za poraz na zadnjih državnozborskih volitvah Jankovića, Lukšič za tokratni poraz SD nove stranke. Oba sta izgubila zaupanje lastne stranke.

Precej več kot skupnih točk pa je bilo med njima razlik. Pahorjevi nastopi so bili umirjeni, a vsebinsko prazni in polni patetike. Ukvarjal se je predvsem s promocijo samega sebe – v središču Pahorjevega programa je bil on sam in ne socialna demokracija. S populističnim nastopanjem se mu je uspelo ohranjati na vrhu lestvic najbolj priljubljenih politikov, medtem ko se stranka od dobrih desetih odstotkov podpore dolgo ni odlepila. Izenačitev priljubljenosti SD in njenega predsednika so javnomnenjske ankete zaznale šele spomladi leta 2007, torej deset let po Pahorjevem prevzemu vodenja stranke. A bi zasluge za to težko v večji meri pripisali njemu, temveč predvsem razpadu do tedaj vodilne levosredinske stranke LDS ter iskanju nove alternative radikalni politiki Janševe ministrske ekipe. Po prevzemu vodenja vlade leta 2008 je Pahorjeva priljubljenost v javnosti začela padati – od nosilca najodgovornejše funkcije v državi volilci pričakujejo mnogo več kot všečen nastop in ceneni populizem.

Izneverjena pričakovanja

Pahor in SD sta bila pogosto na različnih bregovih. Razhajala sta se pri vprašanju sprave, pogledih na izbrisane, stranka se leta 2000 ni strinjala z njegovo odločitvijo, da bo namesto ministrskega mesta prevzel vodenje parlamenta, pa s kasnejšo kandidaturo za evropskega poslanca, vstopom v Janševo Partnerstvo za razvoj... Očitali so mu, da zanemarja strankine kadre, hkrati pa vedno znova podlega avtoriteti prvaka SDS in mu ponuja roko sodelovanja, čeprav ta Pahorjeve spravljive poteze praviloma pospremi z omalovaževanjem in posmehom. A sta SD in Pahor kljub vsej različnosti drug drugega potrebovala. Socialni demokrati so vrsto let upali, da bodo le dosegli priljubljenost svojega predsednika in jih bo popeljal do državnozborske zmage, Pahor je stranko potreboval za (samo)promocijo. Zadnjič je bila SD njegov ujetnik še na volitvah za predsednika države pred letom in pol. Pahor je namreč na kongresu SD, preden je izgubil tekmo z Lukšičem, stranko presenetil z napovedjo, da bo (njen) kandidat za predsednika republike, in ji ni pustil nobenega manevrskega prostora.

Če je postavitev Boruta Pahorja na čelo stranke pomembno prispevala, da se je SD znebila obremenjujočega komunističnega predznaka, pa ji načrt, da bo pod njegovim vodstvom postala sodobna socialdemokratska stranka, ni uspel. Pahorja bi namreč težko opredelili kot socialnega demokrata, prej kot socialnega liberalca. V času vodenja vlade pa je prisluhnil tudi marsikateri neoliberalni usmeritvi iz Bruslja.

Zato je bila eden glavnih adutov Igorja Lukšiča v tekmi za vodenje stranke obljuba, da bo SD popeljal v socialdemokratske vode. Pa tudi, da bo v večji meri poenotil stranko. A mu ne eno ne drugo ni uspelo. Če je nekaterim Lukšičevim argumentom, zakaj se stranka ni mogla v večji meri pomakniti v levo, še mogoče pritrditi – volilci so pričakovali, da se bo SD pridružila menjavanju Janševe vlade, koalicije Alenke Bratušek pa kljub nekaterim Socialnim demokratom neljubim ukrepom niso mogli (takoj) rušiti – pa je za nezadovoljstvo v stranki in tudi za izgubljanje podpore SD v javnosti v veliki meri kriv Lukšič sam.

Njegovi nastopi so bili ostri in radikalni, njegov demagoški in ekskluzivistični diskurz sta odbijala javnost. Univerzitetni profesor politologije je poskušal v politični praski oživeti preživeli model avantgardnih strank. Namesto da bi novonastajajoče skupine na levici s svojim ravnanjem pritegnil k sodelovanju, jih je ozmerjal, da odžirajo glasove edini pravi levi stranki, torej SD. Nasprotovanje postavitvi Igorja Šoltesa za zdravstvenega ministra je nedvomno prispevalo, da je njegova še neustanovljena stranka na evropskih volitvah dobila večjo podporo kot SD. Izjava, da se je pripravljen za stranko žrtvovati v Bruslju, čeprav bi se lahko sončil na fakulteti, je še ena v nizu tistih, ki so zbudile ogorčenje v vrstah intelektualcev. Z odločitvijo, da kljub uspešnemu delu dosedanjih evropskih poslank iz njihove stranke na prvo mesto kandidatne liste uvrsti samega sebe, je dodatno vznemiril vrste SD. In aktiviral volilce, da so na nedeljskih volitvah obkrožali na listo drugouvrščeno Tanjo Fajon.

Nekatere nagle in ostre izjave je Lukšič kasneje popravljal ali pa so se jih trudili omiliti njegovi strankarski kolegi. Tako je v času kandidature za vodenje stranke oznanil, da je edini program, ki ga ima Borut Pahor, piar in zbujanje pozornosti, in da je prav, da SD prevzame nekdo, ki ima večji intelektualni potencial. Kasneje je Pahorjevo kandidaturo za predsednika države odločno podprl. »Če nekdo ne podpre Pahorja kot kandidata, ne podpira SD, ki ga je kot kolektivni intelektualec postavil za svojega kandidata. Nasprotniku tega kandidata torej ni blizu politika SD,« je ugotovil. Prav tako je spreminjal izjave glede oblikovanja nove vlade oziroma o možnosti predčasnih volitev pred letom dni. Začetnemu odločnemu zavzemanju za predčasne volitve je namreč sledila podpora vladi Alenke Bratušek. Vendar pa v ministrsko ekipo sedaj že odhajajoče vlade ni želel vstopiti. Nedvomno je bila glavni razlog za takšno odločitev ocena, da bo kot zunanji opazovalec lažje kritiziral vladne odločitve in mu zanje ne bo treba politično odgovarjati. In je to opozicijsko koalicijsko držo tudi pogosto izkoriščal.

Lukšič se popularnosti svojega predhodnika ni nikoli približal, vendarle pa njegov prevzem vodenja SD padca podpore stranki ni povzročil. Zaradi zniževanja priljubljenosti Pozitivne Slovenije so Socialni demokrati po javnomnenjskih merjenjih postali celo najbolj priljubljena stranka. Dokler jih ni v letošnjem letu prehitela SDS. Trend padanja podpore in nedeljski rezultati evropskih volitev so SD prepričali, da z zamenjavo na čelu stranke ne smejo odlašati, če se hočejo izogniti mnogo bolj usodnemu porazu na državnozborskih volitvah. Zato so že dan po evropskih volitvah na čelo stranke postavili kmetijskega ministra Dejana Židana.

Človek Pahorjevega kova

Dejan Židan je zaradi svoje priljubljenost v javnosti edina logična izbira za Lukšičevega naslednika – po raziskavi Ninamedie je v letošnjem letu vseskozi na drugem mestu lestvice najbolj priljubljenih politikov, marca pa se je celo povzpel na prvo mesto in prehitel predsednika države Boruta Pahorja. Je pa SD s to odločitvijo potrdila, da se želi vrniti na pot bolj umirjene strankarske politike. Če je bil Lukšič na čelo SD v veliki meri izbran zato, ker je napovedoval oster rez s Pahorjevo populistično in spravljivo politiko, napoveduje Židan odločen odmik od Lukšičeve drže zaostrovanja in razdiralnosti. Prve Židanove poteze so usmerjene k pogovorom na levici, kjer želi SD prevzeti pobudo za sodelovanje in povezovanje. Novi predsedujoči Socialnim demokratom pa napoveduje tudi predstavitev desnim strankam.

Dejan Židan v marsičem spominja na Boruta Pahorja. Je priljuden in prijazen, spreten retorik, uspešen pri samopromociji. Medijska pozornost mu godi, kar je kot kmetijski minister dokazal tudi s spretnim izkoriščanjem dopustniškega časa za čim pogostejše pojavljanje v javnosti. A če njegovim besedam natančneje prisluhnemo, vendarle ugotovimo odsotnost vsebine in ponavljanje istih misli. Da mu populistične poteze niso tuje, je pokazal tudi, ko se je s predsednikom Pahorjem lani poleti odpravil na kmetijo, kjer sta kidala gnoj, žagala drva, kosila...

Novi prvi mož SD pravi, da si mesta predsedujočega stranke ni želel in da ima od živčnosti še vedno potne roke. Nobenega dvoma pa ni, da je zelo ambiciozen in da mu to mesto godi. A je na strankarskem področju velika neznanka. V SD se je vključil po zadnjih državnozborskih volitvah. Preden se je odločil za kandidaturo na listi SD, pa se je o možnosti, da bi kandidiral za SLS, pogovarjal s takratnim predsednikom stranke Radovanom Žerjavom. Nekaj mesecev po vstopu v SD je že postal podpredsednik Socialnih demokratov. Bo pa moral Židan sposobnosti za vodenje stranke in za strankarsko politiko še dokazati. Da se hitro uči, kažejo tudi njegovi zadnji nastopi, svežina na strankarskem parketu pa bo nedvomno vplivala na manj strogo presojo volilcev. Pričakujemo torej lahko, da bo SD pod njegovim vodstvom na državnozborskih volitvah izboljšala rezultat z volitev v evropski parlament – če zaradi njega samega ne, pa zato, ker bo volilna udeležba na parlamentarnih volitvah verjetno višja, kot je bila minulo nedeljo, s tem pa bo tudi struktura glasovalcev drugačna.