Ideja socialnega podjetja sega v Anglijo v šestdeseta leta. V referatu o označevanju socialnih podjetij v Angliji Rory Ridley-Duff, avtor knjige Understanding Social Enterprise: Theory and Practice, in Cliff Southcombe, direktor Social Enterprise Europe, opozarjata na njeno preobrazbo. V začetku sedemdesetih se je oblikovala definicija, da je socialno tisto podjetje, ki ga imajo v lasti delavci in/ali prebivalci določenega okoliša in sledi tako družbenim kot komercialnim ciljem, upravlja pa se ga ko-operativno. »Tradicionalno kapital najame delo, da bi ustvaril dobiček ne glede na interese delavcev ali podjetja. Nasprotno pa v socialnem podjetju delo najame kapital s poudarkom na družbenih, okoljskih in finančnih koristih.«
Tadej Slapnik, generalni sekretar Slovenskega foruma socialnega podjetništva, se strinja. »Na začetku so bila prava socialna podjetja le zadruge.« Zgodovina teh je v Sloveniji bogata in dolga. »A zadnjih dvajset let se jo aktivno briše,« pravi Slapnik.
Ridley-Duff in Southcombe sta sledila zakonom o socialnih podjetjih. Z vsakim je bilo v njih manj demokratične participacije in nadzora nad kapitalom, več pa je bilo poudarka na družbenih koristih. To je idejo socialnega podjetništva približalo javnemu, privatnemu in humanitarnemu sektorju, kar oživlja načela novega javnega menedžmenta in pospešuje drobitev državnih institucij. S tem se legitimira prevzem javnih servisov s strani socialnih podjetij, kar pa ne približa njihovega delovanja ljudem niti ne poveča moči delavcev. Avtorja dodajata, da ekonomsko podružbljenje (solastništvo in delavski nadzor) tudi profitnih podjetij, če se ozremo na primere zadrug v španskem Mondragonu in Italiji, dvigne ljudi iz revščine in že s tem opravi svojo družbeno funkcijo.
Aphrodite Bouikidis, predstavnica Ashoke, ki zadnje mesece širi svoje delovanje tudi v Grčiji, je pred kratkim sodelovala na konferenci Nove ekonomije za trajnostne horizonte na Bledu. Med predavatelji je bil tudi dr. Paul Tolchinsky, svetovalec podjetjem, kako ustvariti inovativno delovno okolje. Zanj so inovacije, tudi socialne, nujne za odiranje novih delovnih mest. »Bazične industrije so prenasičene. Potrebujemo nova podjetja na novih področjih. Inovativnost omogoča kompetitivne prednosti, in zanje so delavci ključni,« poudari predavatelj na dunajski Webster univerzi. »Inovativnost ima dva sovražnika. Prvi je hlepenje po hitrem dobičku, ki sili v rešitve znotraj ustaljenih okvirov in spodkopava resnične spremembe. Drugi so vodstva podjetij, ki mislijo, da so njihovi delavci neumni,« opozori svetovalec zasebnim in javnim, velikim in malim podjetjem. Delal je tudi za Monsanto. Od takrat je vegetarijanec. »Vedenje, kaj dajo v krmo, ima posledice,« se nasmehne. »Vedno sem se osredotočal na delavce in delovno okolje. Izdelki me nikoli niso pretirano skrbeli.«
Nova delovna mesta
Taka brezbrižnost naj ne bi bila dovoljena socialnim podjetjem v Sloveniji, vsaj ne tako imenovanemu tipu A. Glavni namen teh podjetij naj bi bil iskati rešitve za družbene potrebe znotraj v zakonu naštetih področij. Čudi le, da lahko socialno podjetje poleg zdravstveno- in socialnoskrbstvenih, okoljevarstvenih, kulturnih in izobraževalnih opravlja tudi dejavnosti reševanja in zaščite ali posredovanja delavcev iz ranljivih skupin drugemu delodajalcu. Vsa socialna podjetja, ki jih v evidenci vodi ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in jih je trenutno 42, so omejena v razpolaganju z dobičkom, saj si ga lahko razdelijo le petino. Večina ga mora nazaj v podjetje, za izobraževanje delavcev, večanje števila delovnih mest ali za dejavnosti v korist skupnosti. To velja tudi za socialna podjetja tipa B, katerih prvotni namen je zaposlovanje ranljivih skupin: hendikepiranih, Romov, mladih z nedokončano osnovno ali poklicno izobrazbo, več kot pol leta brezposelnih iskalcev prve zaposlitve, dve leti brezposelnih oseb, starejših brezposelnih nad 55 let, beguncev, brezdomcev in nekdanjih zapornikov ter odvisnikov.
Državni sekretar na ministrstvu za delo Dejan Levanič vidi temeljni smoter socialnih podjetij v zagotavljanju novih delovnih mest. »Izkušnje iz Evrope to potrjujejo. Socialna podjetja predstavljajo v zaposlovanju in BDP že marsikje dobro desetino. V Sloveniji le 2 odstotka. Potencial je tu.« Pravi, da so soočeni z napačno začetno odločitvijo, da se socialna podjetja uvrsti k njim in ne pod ministrstvo za gospodarstvo. Vendar, doda, so v zadnjem letu dosegli občutno povečanje števila registriranih socialnih podjetij, nad katerimi sistematično bedijo in svetujejo vsem zainteresiranim. »A naš domet se ustavi pri aktivni politiki zaposlovanja in spodbudah za zaposlovanje ranljivih skupin. Potrebovali bi podporo ministrstva za finance pri davčni politiki, velik potencial je v kmetovanju, s čimer se strinjajo tudi na ministrstvu za kmetijstvo. Naša želja je koordinirati socialno podjetništvo v sodelovanju z ministrstvoma za gospodarstvo in kmetijstvo ter oblikovati razpise, namenjene izključno njim,« razloži Dejan Levanič.
Tudi na ministrstvu za gospodarstvo si želijo celovitejše in sistemske podpore, ugodnosti znotraj davčne ali delovne zakonodaje, a pravijo, da je ključni pomen trenutnega zakona promocijski. Dejan Levanič pa vidi v socialnem podjetništvu tudi možnost za spremembo miselnosti. »Ne moremo podpirati gospodarstva, ki pušča ljudi na najnižjih standardih. Naš gospodarski položaj je tudi posledica razmišljanj v podjetjih, da je treba stisniti zaposlene do konca, dobiček usmeriti drugam in ne v proizvodnjo. Podjetnik, ki je vlagal v zaposlene in gradil na dodani vrednosti ter razvijal nove produkte, nima težav z izplačevanjem minimalnih plač. Socialno podjetništvo je preprosto dobro podjetništvo, ki mora biti del tržne ekonomije. Lahko deluje na kateremkoli področju, kajti če ne poznaš poslovnega okolja in njegovih težav ter potreb, ne moreš biti dober socialni podjetnik ali podjetnik. Tu ni razlik.«
Seznam registriranih socialnih podjetij kaže, da je njihovo število v zadnjem času poraslo predvsem v pomurski, štajerski in zasavski regiji, ki imajo najvišjo brezposelnost, za spopadanje s katero so namenjena posebna finančna sredstva. Tako je pred dobrim tednom ministrstvo za gospodarstvo sporočilo, da je med 12 prijavljenimi socialnimi podjetji na javnem razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva v vrednosti 1,2 milijona evrov ustrezalo in bilo izbrano le eno podjetje, s projektom v vrednosti dobrih 77 tisoč evrov. Razlogi, so nam pojasnili na ministrstvu, so bili v ad-hoc registriranju socialnih podjetij z namenom, da kandidirajo za razpisni denar, pri čemer so prijavljeni projekti sovpadali z aktivnostmi, ki so jih podjetja že izvajala. Ocenili so, da »motiv v večini primerov ni bila družbena solidarnost in odgovornost, razpisni denar pa so prijavitelji videli kot cilj in ne sredstvo«. Kako bodo porabili nepodeljena sredstva, se še niso odločili.
Rojeni in zapuščeni
Na drugi strani obstajajo dobre prakse, ki v družbeni zavesti veljajo za socialno podjetništvo, a to formalno niso. Tak primer je ljubljanska Gostilna dela, ki je nastala v okviru prvega razpisa za spodbujanje socialnega podjetništva leta 2009. Tita Destovnik, vodja projekta, razlaga, da je projekt uspel. Danes imajo popolnoma dodelan program usposabljanja in plačane prakse mladih, ki niso zaključili srednješolskega ali poklicnega izobraževanja. A ob koncu projekta so ugotovili, da na trgu sami ne morejo preživeti. Zato so Gostilno dela vrnili pod nosilca projekta, podjetje Centerkontura, ki lahko kompenzira izgubo gostilnice in izobraževalnega programa ter zagotovi nadaljevanje začetega dela. Vse je pripravljeno za registracijo d.o.o.-ja kot socialnega podjetja, a zaenkrat ne vidijo smisla formalno zaprositi za status, saj ni razpisa, ki bi jim omogočil samostojno nadaljevanje zgodbe Gostilne dela kot socialnega podjetja. »Seveda bi kot podjetje nekaj zaslužili in del stroškov krili sami, a če želimo, da je naš fokus usposabljanje ranljive skupine za uspešnejše nastopanje na trgu dela, to zahteva prisotnost mentorjev in tudi podpornega strokovnega tima. Tu pa potrebujemo pomoč države,« razlaga direktorica podjetja Centerkontura.
Tudi Jurij Bavdaž, ki je bil do nedavnega član Sveta za socialno podjetništvo pri MDDSZEM in vodi Zadrugo Kooperativa ROG – prvo socialno podjetje, ki mu je letos prenehal status – opozori, da zakon v sedanji obliki le otežuje položaj socialnih podjetij. »Država zahteva poročila in izpolnjevanje vseh pogojev, ni pa zagotovila ne podpornih sredstev ne uvedbe ukrepov, ki jih zakon predvideva,« opozori Jurij Bavdaž. Zanj prava socialna podjetja ostajajo le zadruge.
O potrebi po spremembi zakona, ki je stopil v veljavo 2012, obstaja konsenz. Njegov sooblikovalec Tadej Slapnik, med letoma 2009 in 2011 poslanec iz vrst Zares, pravi, da bi bilo smiselno pogojevati status socialnih podjetij z doseženimi družbenimi učinki, ministrstvo za delo pa o tem pripravlja analizo.
Socialno bilanco kot pomemben sestavni del delovanja socialnih podjetij omeni tudi Jadranka Vesel, strokovnjakinja in promotorka zadružništva ter socialne ekonomije. »Prakse iz Italije, Francije in Španije jo določajo kot skupno oceno, ki jo podajo lokalna skupnost, uporabniki in izvajalci socialnega podjetništva,« razloži letošnja prejemnica priznanja Živka Pregla. »Srž zadrug in socialne ekonomije je ustvarjanje in razvijanje skupnosti. Pomembni so horizontalnost, soodločanje med člani, delitev nalog, enako plačilo... Tega ne moreš vzpostaviti od zgoraj navzdol,« opozori Jadranka Vesel.
Dobiček je pomemben
Pogled na socialno podjetništvo iz uspešnega tovarniškega okolja ponudi Ksenija Špiler Božič, direktorica ekipe BB Svetovanje, ki ima ključno vlogo pri uspešni zgodbi steklarne Hrastnik. Zgodba o družbeni dobrobiti, ki je del njihovega kozarca speak, jim je zagotovila stabilnost na angleškem trgu. Prepričana je, da je socialno podjetništvo po svojem bistvu del gospodarstva. »Ne verjamem, da lahko podjetje na dolgi rok preživi in dobro dela, če ga širše okolje ne zanima. Konec koncev delavci od tam vstopajo na delovno mesto. Če želiš klimo, v kateri se bo ustvarjalo ter dobro in etično delalo, moraš biti povezan z okoljem. Zaposleni mora biti v središču, upoštevati pa je treba tudi vse druge deležnike.«
Opozori, da si brez štirih let vlaganj v tehnološki razvoj in zaposlene danes ne bi upali govoriti o strategiji zelene steklarne. Zato je dobiček pomemben tudi pri socialnih podjetjih. Ključno vprašanje je, kaj se bo z njim naredilo. Se podjetje izčrpa ali se novo vrednost vloži nazaj v podjetje, okolje in zaposlene? Verjamem samo v drugo možnost,« nima dvomov Ksenija Špiler Božič. »V Sloveniji je veliko zgodb, v katerih se že skriva socialno podjetništvo, četudi nimajo tega statusa. Kakor hitro stopiš v katerokoli regijo, vidiš povsod nekaj nastajati. Podpora države bi bila dobrodošla, a problem je, da ni vizije. Če ni vizije, pa umanjkajo tudi strategije.«
Nezadostno podporno okolje za socialna podjetja, predvsem pri financiranju, dostopanju do posojil in zagonskega kapitala, so lani izpostavljali kot področje, ki ga je treba izboljšati po vsej EU in v OECD. Zagovarjajo nižje obdavčitve za socialna podjetja in poudarjajo, da ima »delovanje prek socialnih podjetij in spodbujanje njihovega razvoja lahko tako kratkoročne kot dolgoročne koristi za državni in občinske proračune skozi zmanjšano javno porabo in povečane davčne prilive v primerjavi z drugimi metodami za naslavljanje družbenih potreb«.
Pod Rožnikom ob Celovški cesti ima svoj prostor kulturno ekološko društvo Smetumet, ki deluje v javnem interesu od leta 2007. Njegova soustanoviteljica Maja Rijavec pokima, da so o statusu socialnega podjetja razmišljali, a zaenkrat ne vidijo razlogov, zakaj bi ga pridobili. Opozorili pa so jih tudi, da njihov sedanji status morda ne bi mogel sobivati s sedanjo zakonsko definicijo socialnega podjetja. »V resnici že vseskozi delujemo po načelih socialnega podjetja, tako tipa A kot B. Sedaj smo prvič prek javnih del in z uspehom na večjem razpisu v položaju, da smo tri zaposlene.« V spomladanskih tednih so v parku pri Ruskem carju s prostovoljci postavili hišico iz vrbja in leščevja ter visoke sadne, zeliščne in zelenjavne grede. V deževnem dopoldnevu je trgovina ustvarjalni prostor, kjer ropota šivalni stroj in švigajo škarje.
»V nekaterih evropskih državah socialna podjetja niso stvar registracije, ampak delovanja, in osebno mi je taka ureditev bliže,« pove Maja Rijavec. Boji se, da bo prilagajanje zakonskim okvirom odrinilo vstran vsebinski in načelni, ključni smoter socialnega podjetja, ki naj bi delal za interes širše družbe, vračal in bil vpet vanjo. »Sedanja ureditev je po eni strani rigidna, po drugi strani pa bi sama pogoje, s čim se lahko socialno podjetje ukvarja, kaj so njegovi končni produkti in kaj se zgodi z odpadki, ki jih proizvede, precej zaostrila.« Podobno kot drugi je prepričana, da bi morala biti načela socialnih podjetij pravzaprav vsakdanja praksa vseh podjetij. »Govorjenje o socialnem podjetništvu je skregano s pametjo, četudi je v sedanji antisocialni situaciji dobrodošlo. A to bi morale biti prakse vseh zdravih podjetij. Ne pa da smo na trgu s takimi, ki pri svojem delovanju ne upoštevajo ne okolja ne pravic delavcev. Ob tem ljudje, ki smo vpleteni v prakse socialnega podjetništva, pogosto nimamo izostrenih podjetniških veščin, čeprav smo ob koncu dneva prav to. Tu je velika težava.«
Socialno podjetništvo je v zadnjih letih postalo institucionalni trend. Množica izjemnih projektov po državi in odmev zadružnih praks ter ekonomske demokracije bi morali zadostovati, da dobra ideja zaživi. A ko brišemo mejo med družbenimi in gospodarskim interesi, velja dodati zaščitni nasip okoli javnih storitev in socialne države. V imenu socializacije trga socialne pravice ne smejo postati tržna dobrina.
