Obnovljena ljubezen do šraufanja

Tatovi koles

»Rog je bil unikaten po tem, da smo domala vse dele izdelovali sami. Ker smo bili izvozniki, se je vse delalo po DIN, torej po nemškem standardu, zato je Rogova kolesa še dandanes milina popravljati. Kolo je bilo sprva drag artikel, potem pa so začele cene padati. Izvozna cena gorskega kolesa za Nemčijo je bila 217 mark,« pove naš sogovornik. Ker firme ni več, je sleherno Rogovo kolo že neke vrste antikviteta, stari okvirji, ki so se nekoč metali v Ljubljanico, pa ponovno pridobivajo vrednost. Med drugim tudi zaradi pojava novih trendov, kot je obnavljanje starih koles.

Z njihovim obnavljanjem se ukvarja tudi Igor Andjelić. V starem delu Ljubljane ima manjšo umetniško galerijo z imenom Minimal. V njej sta razstavljeni le dve sliki. Fotografiji točneje. Na prvi je glavni junak filma Tatovi koles v poziciji, kot da vozi kolo, vendar pa kolesa na fotografiji ni več. Andželić ga je namreč s fotografije izbrisal. Na drugi so ljudje (takisto iz filma pobrani prizor), ki tečejo za kolesom, na katerem pa ni kolesarja. Ker je tudi tega izbrisal. Pred fotografijama sta razstavljeni dve kolesi. Njegova izdelka. V obeh primerih gre za kolesi iz trideset ali več let starih Rogovih okvirjev, ki ju je ročno zbrusil, v enem primeru zgolj povoskal, v drugem pa na novo kromiral in dodatno opremil s povsem ravnim krmilom ter estetskimi usnjenimi sedeži, ki dandanes dosegajo cene preko 100 evrov. Seveda je dodal tudi nov pogonski mehanizem.

Kako je sploh prišlo do te umetniške instalacije? Vse se je začelo s težavami s hrbtom, pravi avtor. Tegob se je lotil tako, da je začel voziti kolo. Pomagalo je. A bicikel so mu ukradli, s tem pa so se začele tudi nove težave oziroma ideje. »Ugotovil sem, da si moram narediti kolo po svojih željah, kajti hotel sem kolo, ki ima zgolj osnovne zadeve. Bicikel za na kavo. Brez navlake. Tudi sam sem hotel predvsem roga. To so vendarle naši prvi bicikli. Moj prvi je bil pony. Njega sem prvega šraufal, in na koncu je vsak tak bicikel postal 'naked' verzija, brez strešic in drugih odvečnosti. V tem primeru sem našel okvir starega maestrala in ga obnovil. Sedaj je to bicikel, ki ga zaviraš s kontro. Reakcije ljudi so presenetile. Ustavljajo se, se z njim fotografirajo. Pa niso nič posebnega. Take bicikle smo imeli nekoč. Danes so posebnost,« pravi Andjelić in nadaljuje: »Potem sem se pa spomnil filma Tatovi koles, ki mi je bil kot otroku pošastno žalosten. Tisti čas po vojni v Italiji je bilo krizno obdobje, torej podobno današnjim časom. Glavni junak je dobil službo plakaterja, za katero je potreboval kolo, ki pa ga je pred tem zastavil v zastavljalnici, da bi njegova družina imela za hrano. Z ženo sta v zastavljalnico nesla posteljnino in jo zamenjala za kolo, a so mu ga prvi dan službe ukradli. Tatu je sicer izsledil, vendar pa mu državni aparat ni pomagal, da bi prišel nazaj do svojega kolesa. Zato se je odločil, da ga ukrade, kot vemo, pa pošten človek težko postane lopov. Zasačili so ga. In v tem je poanta fotografij. Odločil sem se, da spremenim konec filma v happy end, to pa tako, da s fotografije izbrišem kolo in s tem tudi corpus delicti. Na drugi sliki pa sem s kolesa izbrisal njega, tako da ti, ki ga lovijo, lovijo samo kolo.« Naslednja naprava, ki jo bo izdelal, pravi, bo kolo lestev, ki bi glavnemu junaku filma omogočilo lepljenje plakatov, ne da bi mu ga medtem ukradli.

Na Rogovih kolesih se da vse popraviti

Vrnimo se v tovarno Rog. Prva železobetonska stavba v državi še stoji, je v lasti mesta, ki ima z njo nedefinirane artistične načrte, ves ta čas pa v njej delujejo ljudje. Med drugim tudi Jasmin Pervanič, ki samoiniciativno popravlja kolesa. Kot pravi, kolesa šraufa, odkar pomni, in je vsekakor poznavalec rezervnih delov oziroma starih biciklov nasploh. »Kakšnim je cena zagotovo zrasla. Imel sem moško izvedbo iz leta 1968, črnega partizana z originalnimi lučmi, ki sem ga pa preprodal za bore malo, ker sem ga prodal nekomu, ki se je vanj zaljubil na prvi pogled. Na Rogovih kolesih se da vse popraviti, je pa med deli danes najtežje dobiti gonilke, medtem ko se zagozde oziroma kajle kar dobi, je pa material danes slabši kot nekoč. Zadeve niso bile narejene, da bi delale štirideset let, čeprav nemalokateri del zdrži tudi več. Sicer so pa še bolj kot Rogova modna stara italijanska kolesa. Najstarejši tip kolesa, ki je šel skozi moje roke, je letnik 1939 iz Tvornice bicikla Subotica, ki ga je sosedov stric hotel vreči na kosovni odpad. Imam tudi še enega starejšega, vendar pa je tako zarjavel, da se ne da ugotoviti točne letnice. Od Rogovih koles lahko naletiš še na malodane vsak model, vključno s prastarim touringom, niso pa to bicikli za divjat, ampak so uživaška kolesa za počasno vožnjo.«

Pregled internetne oglasne ponudbe priča, da cene Rogovih oldtimerjev še niso prenavite. Staromodnega ženskega touringa (s kontro in sprednjo zavoro na kovinsko palico) se da dobiti celo za borih 30 evrov, čeravno se cena večinoma giblje okoli 70 evrov. In za takšno ceno je Igorju Andjeliću nekdo na ljubljanskem bolšjaku »zaaral« tudi ženskega oldtimerja wilier triestina, čeravno bi kje drugje takšno kolo lahko doseglo ceno preko 1000 evrov.

»Cena oldtimerja je relativna stvar. Cena je vedno toliko, kolikor je kupec pripravljen plačati. V času krize se je ponudba povečala, obenem pa se je trg skrčil. Še pred nekaj leti ljudje niso hoteli prodajati posameznih kosov, ampak so prodajali celotne zbirke, na primer značk za na kolesa. Po novem te sami pokličejo in ponujajo, česar še ne tako davno nazaj niso hoteli prodati. Izrazito primanjkuje starih luči, gonilk in kosov za kontre, ker so to tudi deli, ki najbolj crkujejo. Luči so bile delane iz medenine, ki poči, kadar zamrzne. Najdražja luč, kar sem jih videl, je bila karbidovka za 3000 evrov. Karbidovka iz ročno tolčenega bakra v obliki orla, ki v kljunu drži lanternico. Ta orel je imel detajlirano vsako peresce. Najbolj iskani zici pa so seveda brooksi, katerih cena se začne pri 100 evrih. Zelo iskane so tudi taškice. Treba je vedeti, da se je kolo včasih kupovalo kot avto. V osnovi si dobil okvir, kolesa in gonilko. Dodatno opremo si moral dokupiti,« razlaga Bor Čeh, 29-letni Koprčan, po izobrazbi sicer slikar, ki se zadnjih pet let ukvarja izključno s kolesi.

Klance je podelal »s srcem«

Je serviser, izdelovalec koles, zbiratelj, ljubitelj in aktivist. Kot pravi, se je na neki točki odločil, da ne bo več vozil ničesar, kar je mlajše od njega. Tako se je na dan intervjuja pripeljal iz Izole na biciklu brez prestav, oziroma z muslauf prenosom, iz leta 1934. Vozil je pet ur in pol. Klance je, kot pravi, podelal »s srcem«, na koncu Črnega Kala pa je moral sestopiti. »V naši kolesarski skupini smo namreč razvili tudi gentleman's sekcijo, v kateri ni nerodnost, če sestopiš s kolesa. To za nas ni nobena sramota, imamo pa tudi dodatna pravila, kot na primer, da si ne velja čistiti nosu tako, da izpihneš smrkelj ob stran, ampak za to uporabljamo robčke. Dal sem si tudi izdelati hlače, ker točno vem, kako morajo izgledati. Ker če so takšne bicikle lahko vozili leta 1930, zmorem danes to tudi jaz. Ne gre toliko za modo kot za to, da mi je 'faljeno', da si na zares starem biciklu v strganih starkah. In ko me vprašajo, ali se potem preoblečem, pravim, da ne, tako kot si zvečer ne snamem brkov in jih dam na nočno omarico. Živim ta svet, ker verjamem, da je bilo takrat vse bolj pristno. Je neko moje miselno zatočišče,« razloži svoje svetovnonazorske kolesarske osnove. Letošnje poletje kani s svojo ekipo odkolesariti do Rezije, v počastitev rezijanske tradicije brusilcev nožev, ki so na posebnih biciklih odhajali v svet.

Kot pravi, se je sprva navduševal nad avtomobili in motorji, potem pa je pri svojem nekdanjem šefu zagledal kolo adler. Gre za nemško firmo iz leta 1900, ki je sicer zaslovela tudi z avtomobili in motocikli (izdelovali so tudi tipkalne stroje). »To je mercedes med bicikli. Rešitve so bile naravnost fascinantne. Fascinantno je, kako so včasih stvari naredili, da so bile malodane za vedno. Zanimivo je tudi obdobje med letoma 1890 do 1920, ko še niso vedeli, kako naj bi kolo izgledalo, in so poskušali malodane vse. Z zanimanjem za stara kolesa se je pojavilo veliko predmetov, ki sem si jih zaželel, pa si jih nisem mogel privoščiti, zato sem stvari začel izdelovati tudi sam,« razlaga.

Čehov najprestižnejši kos iz zbirke je prav ženski adler iz leta 1936. Kolo ima originalne napise in dele, ključek od originalne ključavnice, razen tašnice in pumpe ima še vse originalne kose. Vključno s fotografijo gospe, ko ga je kupila. Današnja cena zanj se giblje okoli 2500 evrov. »Leta 1936, ko je bil dejansko kupljen, je stal 111 reichsmark, kar je, če upoštevamo vse konverzije, danes enakovredno 36.000 evrov. Gospa, ki mi ga je podarila, je zanj šparala celo leto, in še si je morala nekaj malega sposoditi. A ko ga poskušaš razstaviti, razumeš, zakaj je bilo tako drago. Še danes deluje sleherna matica oziroma vijak. Najstarejše kolo, kar sem jih videl na lastne oči, je sicer iz leta 1892. Šlo je za izdelek kovaškega mojstra iz Koroške. Je na muslauf pogon, kar je danes ponovno priljubljeno.«

Muslauf?! Bicikli na starodavni pogon oziroma kolesa brez prostega teka, kar pomeni, da se pedala ves čas vrtijo, ker so neposredno povezana s kolesom. In s pedali počneš vse. Tudi zaviraš z njimi. Zadnjih nekaj let je prastara tehnologija spet v modi. Anahrona moda torej. Povratek k nečemu, kar je tehnološki razvoj že zdavnaj povozil. Zakaj in od kod? Čeh razlaga takole: »Muslauf je sestavni, če ne kar osnovni del zgodbe o kolesarskem oldtimerstvu. Zgodi se, da se starim ljudem smejemo, ko jih vidimo, kako splezajo na kolo, kar pa je zgolj posledica tega, da so nekoč vozili muslauf, ki si ga moral najprej spraviti v tek, se usesti na sedež in potem ujeti pedala, ki so se že vrtela. V ta namen je podjetje Torpedo delalo podaljšano zadnjo matico na zadnjem kolesu. To so tiste matice, ki so na zadnjem kolesu pretirano štrlele ven, to pa zato, da so lahko stopili na bicikel in se iz te pozicije presedli na sedež. Ker so bili stari ljudje vajeni tega. Muslauf je osnova kolesarjenja, pa čeprav je njegova sedanja modnost inspirirana z newyorškimi raznašalci pošte, ki so prišli do zaključka, da je praktično, če je na kolesu čim manj stvari, ki se lahko pokvarijo, in da imaš popoln nadzor nad kolesom. Pri muslaufu ste v povezavi res zgolj ti, tvoje noge in kolo in nič drugega. Nobenega drugega posrednika ni. In tako kolo nudi tudi povsem nov spekter vožnje. Pri navadnem kolesu imaš v podzavesti, da boš lahko zavrl z zavoro, pri muslaufu pa začneš gledati naprej in predvidevati. Predvsem pa je muslauf stalen trening. Ogromno ljudi ga vozi zato, ker ni počivanja. Ves čas pedaliraš. In ko bremzaš in ko poganjaš.«

Refleks na nemoč pred minljivim

No, za sceno, ki vozi starotehnološke bicikle, je značilno tudi, da si jih rada sestavlja sama. Modno je torej postalo tudi »šraufanje«. Njihova druženja so po svoje bizarna. Če imajo shod v kakem gostinskem lokalu, to izgleda tako, da premeščajo kolesa, vijačijo, glancajo, pumpajo, primerjajo, menjajo plašče in zračnice. A to je samo en segment oldtimerske kolesarske mode. Nazaj so se vrnili tudi tricikli, ki so s pojavom motorjev propadli, ker so ljudje prikolice sneli z biciklov in jih premestili na motorje. Po Ljubljani se vozi par njih. So pretežno delo Jake Miheliča (takisto slikarja) oziroma njegove znamke Katabrank. Značilnost zgodnejših Miheličevih del so vidni lični vari. »Če grdo delaš, imaš en velik zdriz, če jih pa lepo nalagaš, dobiš nekaj blazno lepega. Ker ima vizualno svoj ritem in je konsistentno. Vsak nanos vara je identičen. Ni narejen po kitajsko,« razmišlja Mihelič, ki tudi sam zadnje čase bolj kot da bi izdeloval nova, obnavlja stara kolesa.

Vidni vari, rja, vintage, karbidne svetilke, hlače »pumparice«, anahrona moda muslauf prenosa, stare tehnologije, obnovljena ljubezen do šraufanja in lastnoročnega sestavljanja. Za kaj bi lahko šlo? Prekmurje slovi kot kolesarska oldtimerska meka. Ne čudi. V panonski ravnici je bilo kolo svoje čase, dokler ljudje niso imeli avtomobilov, dejansko osnovno prevozno sredstvo. In to ne vsakršno kolo. Dolga močna kolesa, s kakršnimi se je dalo v cekarjih iz zadružne štacune pripeljati kislo vodo (za špricerje), pivo in kruh, so bila posebej cenjena. Pred štirinajstimi dnevi naj bi se v Beltincih zgodil oldtimerski zbor. Odpadel je zaradi dežja, čeprav so, kot se je izvedelo kasneje, nekateri gostje iz zahodne Slovenije in Hrvaške vseeno prišli. In odpeljali revijalni krog. Eden od poganjalcev dogajanja je Srečko Prša, sam lastnik več oldtimerjev. Na primer nemškega torpeda letnik 1928, moškega NSU-ja letnik 1930, ženskega wittlerja letnik 1932, nekaj koles iz leta 1936 in še neobnovljenega steyerja iz leta 1928. »V društvu nas je 45 in vsak ima vsaj eno takšno kolo, če ne več. V sosednji vasi je društvo še večje, in tudi za njih velja enako,« opisuje prekmurske razmere Prša, ki ga pri oldtimerjih predvsem fascinira način vožnje. In pa seveda to, kako dolgo so zdržali, s čimer simbolizirajo neki minuli čas, ko se je za razliko od dandanes delalo »za zmeraj«.

Je pa pri kolesarskem oldtimerstvu mogoče posumiti še na nekaj. Da je poteševanje človekove potrebe, da razume. Kolo je razumljiva tehnologija. Ko se ti pokvari, veš, za kaj gre. Pri računalniku in drugih digitalnih napravah je drugače. O delovanju njihovega drobovja človek praviloma nima pojma. Zato lahko vnovično modnost starih tehnologij razumemo tudi kot refleks na nemoč pred digitalnim. In seveda tudi kot refleks na nemoč pred minljivim.