Liberalci sodijo v sredino

Slovenska levica potrebuje konsolidacijo v okvirih aktualnih družbenih delitev, ki bi našle svoj izraz v pluralnosti levega političnega prostora, kot ga pozna Evropa. Ta na levi hemisferi vključuje socialdemokrate in socialiste, zelene in novo levico ter liberalce. Liberalci po zadnjih volitvah v evropski parlament zasedajo 11 odstotkov sedežev. V Sloveniji pa smo nenehno priče težnjam, da bi na levi del odra pripeljali voditelja z liberalno-socialnim programom, ki bo s svojim dežnikom pokril raznolikost levice. Déjà vu! Liberalna opcija je pomemben jeziček na tehtnici, tako v evropskem parlamentu kot tudi v slovenskem prostoru, vendar se mora pozicionirati v sredinskem prostoru med levico in desnico. Če liberalno-socialna opcija hegemonizira levi pol, je ta inherentno nestabilen in mora staviti na karizmatičnega voditelja namesto na depersonalizirano in demokratično delujočo stranko.

Poglavitni vir nestabilnosti bi v primeru liberalne hegemonizacije levega pola izhajal iz odnosa do ekonomskih vprašanj, do procesov globalizacije in vloge nacionalne države pri usmerjanju gospodarskega razvoja ter zagotavljanja družbene blaginje. Ekonomske ločnice med političnimi strankami nastopajo kot ena od determinant znotraj dvodimenzionalno strukturiranega političnega prostora, drugo predstavljajo socio-kulturne razlike. Simpatijo med liberalnimi in drugimi levimi strankami je najti predvsem na socio-kulturni dimenziji, nekaj je je bilo začutiti tudi na ekonomskem področju v času socialdemokratskega spogledovanja s tretjo potjo. Vendar, to je bilo v času ekonomske rasti, ko je prevladujoči neoliberalni žargon uspešno zakril sicer rastoče družbene neenakosti. V času ekonomske krize in dokazano nezadostnega ter izčrpljujočega desnega odgovora nanjo pa je nujno, da leve stranke dobijo priložnost oblikovati svoj lastni odgovor in drzne alternative, brez patronaže slovenske liberalne opcije. Ali celo slovenske socialdemokracije, ki je svoj ugled zapravila v gradbeni jami projekta TEŠ in razvejanem političnem klientelizmu.

Zmerna diferenciranost levega političnega prostora ni ovira za koalicijsko povezovanje manjših strank pred volitvami ali po njih, v kolikor stranke izoblikujejo jasno levo programsko identiteto s poudarkom na izbranih vsebinskih področjih delovanja, s katero pridobijo lojalen del volilcev. Tako povezane lahko nastopijo kot enakovreden blok socialnodemokratski in liberalni opciji. Ključno pri tem je, da vsem tistim, ki želijo reproducirati politična razmerja izpred desetih let, povedo, da izbor voditelja liberalno-socialne stranke ni njihov boj.

Delovanje političnih podjetnikov

Novi politični voditelji, ki se pojavijo od danes na jutri, seveda potrebujejo že obstoječe politične združbe, stranke in gibanja, saj so sicer stranka brez članstva, medijsko ustvarjena in napihnjena podoba, ki prispeva k občutku demokratičnega deficita med volilci. Demokracija javnosti, kjer strankarski funkcionarji komunicirajo samo še z analitiki in strokovnjaki za odnose z javnostmi, ni zgolj slovenska značilnost. Izobražen, urban, višji sloj in levo usmerjene politične elite so pozabili na del volilnega telesa, ki prihaja iz nižjih družbenih slojev in ne-urbanih okolij. Politični podjetniki, ki gradijo stranke iz ozadja, v lokalnih okoljih na hitro postavijo šotorišča, ki jih ob prvem znaku medijske nenaklonjenosti njihovemu izbrancu ravno tako na hitro pospravijo in odhitijo novim političnim priložnostim naproti. V tem procesu za nagovarjanje in mobilizacijo volilcev na različnih ravneh, kaj šele demokratično deliberacijo, v resnici ni niti časa niti interesa. Legitimnost medijsko proizvedenega voditelja je mogoče povečati s povezavo že obstoječih manjših strank in gibanj v novo stranko ali vsaj listo. Problem seveda ni v novih obrazih in voditeljih, ti so znak odprtosti političnega sistema in interne demokratičnosti strank; problem leži v njihovem kratkem roku trajanja in odvisnosti od političnih podjetnikov, ki so ustanavljanje političnih strank in list spremenili v politični konzumerizem.

Politična mobilizacija na lokalni ravni, trdo in časovno potratno delo na terenu je vse kaj drugega kot dajanje medijskih izjav iz usnjenega naslonjača v središču Ljubljane. Takšno delo je tradicionalno prineslo strankarske glasove, hkrati pa je opravljalo družbeno odgovorno poslanstvo – politiko je pripeljalo neposredno do vrat tistih pripadnikov in pripadnic družbe, ki jih medijski nagovori ne dosežejo, kadar pa jih, je to populistični govor, ki demokraciji prej škodi kot koristi. Nekateri družboslovni avtorji zato danes pišejo, da je levica družbo prepustila desnici. Tradicionalna desnica, v zadnjem času pa tudi skrajna desnica sta izpraznjeni prostor s svojo angažiranostjo na terenu deloma zapolnili, kjer je ostal prostor prazen, pa prihaja do novodobnega družbenega razkola med politično vključenimi in izključenimi. Nizka volilna udeležba, politični cinizem in defetizem so pojavne oblike razkola.

Interes po prestrukturiranju političnih in ekonomskih razmerij moči skozi destabilizacijo in ponovno konsolidacijo slovenske levice se odlično ujame s strukturnimi spremembami v slovenski družbi, kjer višji srednji razred slavi izbiro med vedno novimi kandidati za predsednika/predsednico vlade. Ad-hoc politične mobilizacije okoli parcialnih tem, brez dolgoročne zaveze in z možnostjo takojšnjega prehoda drugam, so urbanemu srednjemu razredu pisane na kožo. To sicer ni nujno – individualistična vrednotna orientacija, ki stavi na svobodo, sama po sebi ne izključuje družbene odgovornosti. Enakost in svoboda nista bili vedno »strange bedfellows«, kot se nam kaže danes in tukaj. Medtem ko so empirične raziskave pokazale na strm porast »egoističnega individualizma« v tranzicijskih državah v devetdesetih letih, so drugje identificirale vrednotni sindrom, imenovan »solidarni individualizem«. V slovenskem okolju bi nadomeščanje egoističnega s solidarnim individualizmom lahko med urbanim srednjim slojem pripeljalo do zahtev po večji odgovornosti in stabilnosti v levem delu političnega dogajanja, s tem pa tudi povečalo možnosti za integracijo družbenih skupin, ki jih politični konzumerizem višjega srednjega sloja pusti izključene. Upajmo, da kateri od novih voditeljev, ki so jih naplavili zadnji meseci, res teče na dolgi rok.

Dr. Hajdeja Iglič je sociologinja in izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.