Kaj se dogaja? Dobički družb, ki so se masovno selile na Kitajsko, tudi tam padajo! Za nekoga, ki je težkega srca tovarno do zadnjega vijaka preselil iz Evrope na Kitajsko, da bi dotedanjih 15 milijonov evrov letnega dobička potrojil, a se mora zdaj zadovoljiti zgolj z 20 milijoni, je to katastrofa! Padajo pa zaradi prozaičnih in res bednih razlogov, ki bi se jim še Konfucij režal. Kitajski delavci nočejo več garati noč in dan za 200 evrov na mesec in stanovati na tleh v skladiščih ob evropskih in ameriških tovarnah in nočejo zgolj gledati bleščečih se izložb kitajskih trgovin, naphanih z dobrotami z vsega sveta, ampak bi jih radi, si mislite, celo kupili. In hočejo plačo 300 evrov! Pa še malico! Ne le, da se parazitsko zajedajo v lastnikov težko ustvarjen dobiček, ampak do temeljev podirajo gospodarsko-poslovni sistem, uničujejo ekonomski izum stoletja. V Evropi so pred osmimi leti delodajalci rekli, da bodo, če delavci ne mislijo delati za 300 evrov, odpeljali celotno proizvodnjo na cenejšo Kitajsko. Tisti, ki so se uprli temu poslovnemu modelu, so ostali brez tovarn in brez službe, tiste, ki so pristali na kitajsko mezdo, pa zdaj stiskajo z grožnjami, da naj delajo za 150 evrov, sicer bodo tovarno demontirali in odpeljali v še cenejši Bangladeš. Zaradi pogoltnih Kitajcev poštenemu magnatu zmanjka argumentov, s katerimi bi prepričal Evropejca, da naj dela za drobiž, kar je sicer edino pravilno, kajti dobiček je svetinja, plača pa privilegij.

A to ni vse. Vodstvo komunistične partije je sklenilo zagotoviti Kitajcem čist zrak in pitno vodo, kar je samo po sebi čisto notranjepolitična zadeva, ampak da so zaradi tega povečali korporacijam okoljske davke, pa je poteza, ki bi se je lahko sramovali najbolj diktatorski režimi. Prebivalci Pekinga zaradi smoga že dvajset let niso videli sonca, ravnokar so se navadili na nekaj deset odtenkov sive, zdaj pa nenadoma hočejo imeti modro nebo nad glavami. In CK jim bo ustregel, ne glede na morebitne zdravstvene posledice, kot so okvara vida in melanomi. Če ne bi šlo za milijarde, ki jih morajo tujci centralnemu komiteju plačevati za čistejše okolje, bi človek pomislil, da gre zgolj za neslano šalo ali kitajski humor, ki ga zahodnjaki ne razumejo. Zaradi nesolidarnosti znotraj proletariata na svetovni ravni z zobmi škripajo tudi evropski delavci. Ravnokar so se navadili živeti od podpore za brezposelne, pa jim grozi, da bodo evropski mogotci razdrli tovarne na Kitajskem in jih pripeljali nazaj na staro celino, delavci pa bodo spet morali vstajati zgodaj zjutraj in z malico pod roko korakati v tovarniške hale, kjer bodo garali za 400 evrov ter poslušali jok in stok delodajalcev o krivičnem svetu.