Ne poznam namreč prakse znotraj EU, ki bi občinske informacije oziroma publikacije štela za medije ter bi imela povsem neraziskano polje občinskih »medijev«, ki so v celoti financirani iz javnih sredstev in ki na trgu delajo popolno zmedo pri pojmih medij, novinar, odgovorni urednik, avtonomija uredništva. Ti v celoti javno financirani »mediji«, v katerih so novinarji in odgovorni uredniki običajno občinski uslužbenci iz služb za odnose z javnostjo, so v nekaterih okoljih tudi neposredna konkurenca profesionalnim medijem, objavljajo oglase in so v gospodinjstva distribuirana brezplačno. Natančnejša analiza medijev in porabe javnega denarja bi lahko odkrila še kakšen dodaten razlog, zakaj novinarski trg dela ne deluje in zakaj se položaj novinarjev ter medijev drastično slabša, o čemer te dni tečejo aktualne razprave.
»Mediji« po zakonu
Naj za ponazoritev zapisanega v uvodu navedem samo podatek o (so)financiranju medijskih vsebin oziroma o javnem denarju, namenjenem medijem. Država je v letih 2011 in 2012 sofinancirala medijske vsebine v višini nekaj manj kot pet milijonov evrov. V istem obdobju so samo v koprski občini občinskim »medijem« (brez stroška občinskih uslužbencev novinarjev) namenili več 600.000 evrov, kar je več kot deset odstotkov državnega deleža. In to samo v eni občini. V obeh primerih gre za javna sredstva, ki naj bi zagotavljala uresničevanje javnega interesa.
Skratka, s pomočjo medijske zakonodaje ali lukenj v njej se je ustvarila nelojalna konkurenca (financirana z javnimi sredstvi) celotni medijski industriji. Dokler te anomalije ne bodo odpravljene, je v nekaterih okoljih tudi težko ustanavljati nove medijske subjekte z drugačno lastninsko-upravljalsko strukturo, ker so ta prenasičena z občinskimi »mediji«.
Občinska glasila so postala mediji zaradi definicije medijev iz 2. člena zakona o medijih (ZMed). In to kljub dejstvu, da občinski »mediji« ne morejo uresničevati precejšnjega števila členov zakona o medijih, v nekaterih okoljih pa kršijo celo najbolj temeljne vsebine zakona. Država, recimo, v 4. členu ZMed jasno določa, kaj je javni interes na področju medijev. To se v občinskih »medijih« ne uresničuje in postavlja se vprašanje, ali so občine država v državi in državni zakon na lokalni ravni ne velja. Država natančno določa pogoje za financiranje programskih vsebin medijev z javnimi sredstvi, občine pa lahko financirajo medije povsem po lastnem okusu, prav tako z javnimi sredstvi. Občinski mediji težko ustrezajo tudi 6. in 8. členu zakona o medijih, velikokrat so vsebinsko nasprotje zapisanega. Nikakor ne morejo temeljiti na avtonomiji urednikov, novinarjev in drugih avtorjev, ne upoštevajo novinarskega profesionalnega in etičnega kodeksa, obstajajo celo primeri, ko netijo nestrpnost in sovraštvo.
Kako slabo ureja zakon o medijih tovrstne medije in kako nemogoč položaj nastaja na terenu, pa govori naslednje dejstvo: veljavni ZMed inšpektoratu ne omogoča ukrepanja, kot uradno pojasnjujejo, ker Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti (občine) ne odgovarjajo za prekrške oziroma je pravna oseba kot izdajatelj medija izključena iz odgovornosti za prekršek.
Dopolniti analizo, odpraviti anomalije
V uvodu Smernic za razvoj medijske krajine piše, da mediji predstavljajo temeljni element vsake demokratične družbe, saj si njenega obstoja in razvoja ni možno predstavljati brez njihovega delovanja. Svoboda izražanja, ki jo v največji meri izvršujejo ravno mediji, pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Mediji v svoji funkciji »psov čuvajev« opozarjajo na kršitve človekovih pravic in svoboščin in so, sicer neformalno, eden izmed štirih temeljev oblasti, kar je v več primerih potrdila tudi ustavnosodna praksa.
Svoboda izražanja na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije uživa posebno varstvo kot človekova pravica in zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko (javni) mediji samostojno izvrševali svoje funkcije pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Občinski, z javnimi sredstvi financirani »mediji«, seveda ne morejo biti psi čuvaji, ne pomagajo oblikovati nepristransko informirane javnosti in ne nadzirajo vej oblasti v temeljnih celicah lokalne samouprave. Povsem nasprotno: so v rokah vsakokratne oblasti in za denar davkoplačevalcev manipulirajo tako z informacijami kot z občani.
Celovito dopolnjena analiza bo razkrila velikost in pomen anomalij, ki jih bo mogoče potem lažje odpraviti. Ker bodo v jeseni lokalne volitve in z njimi ali pred njimi še več manipulacij, bi bilo morda dobro preventivno delovanje ministrstva za kulturo, da se to prepreči.
Predlagam, da se največjo anomalijo naše medijske krajine zaradi naštetih razlogov razišče in:
– iz razvida medijev prikaže podatke, koliko »medijev« se financira z javnimi, občinskimi sredstvi oziroma pri koliko medijih so izdajatelji občine ali pa je medij v njihovi stoodstotni lasti,
– opravi anketo med občinami, koliko »medijev« imajo vpisanih v razvid, kdo so avtorji prispevkov in kakšno delovno mesto zasedajo, kdo so odgovorni uredniki in kakšen delež ter višina sredstev je v letnem proračunu namenjena informiranju občanov,
– oceni in objavi skupni znesek po letih, ki je bil namenjen financiranju občinskih »medijev« (tudi z oceno stroškov dela, fotografij...), in ga primerja s sredstvi državnega subvencioniranja medijev,
– povpraša občine, kolikšni so oglaševalski prihodki v občinskih »medijih«,
– v preučevanje občinskih »medijev« bi bilo smiselno pritegniti računsko sodišče, ki preverja poslovanje občin in njihovo upravljanje občinskega premoženja, to pa zato, ker se prek občinskih »medijev« vršijo tudi volilne kampanje in se s tem krši zakonodaja. Zlasti pa, ker računsko sodišče preverja temeljno nalogo delovanja občin, da občinska javna sredstva trošijo učinkovito, racionalno in kot dober gospodar za temeljne naloge občine. Izdajanje »medijev« med te temeljne naloge zagotovo ne sodi,
– zaradi zlorab občinskih »medijev« za volilne in druge kampanje ter zato ker je to področje zakonodajno siva lisa, bi bilo smiselno vključiti tudi ministrstvo za notranje zadeve, pod katerega sodi zakonodaja s področja lokalne samouprave, volilnih in referendumskih kampanj… Nič ne pomaga, če je obseg sredstev za te namene določen, ko pa je možno kampanjo izvajati na drugačen način z javnimi sredstvi.