Gospodično je dolga monotona vožnja nekoliko zlakotila, zato je vključila tempomat, nastavila hitrost na 130 kilometrov na uro, odpela varnostni pas in se namenila do hladilnika, da bi si pripravila sendvič. Razumljivo, lakota je huda zadeva, dokazano te utrudi celo bolj kot poln želodec in res ne gre, da bi človek zaspal za volanom. Razumljivo je tudi, da je avtodom počasi zavil z avtoceste in se prevrnil. Manj pa je razumljivo nadaljevanje. Gospodična Grazinski je tožila proizvajalca avtodoma, ker ta v navodila ni napisal, da je treba tempomat – torej sodobno opeko za stopalko plina – uporabljati pod nadzorom in da voznik ne sme zapustiti svojega sedeža, da bi na udobni postelji odspal kitico ali dve. Porota je ubogo gospodično povsem razumela in ji prisodila 1,75 milijona odškodnine, proizvajalcu pa naložila še, da ji priskrbi nov avtodom. Proizvajalec je svojo obveznost izpolnil, v navodila pa zapisal tudi, pod kakšnimi pogoji lahko uporabnik uporablja tempomat, saj je lahko upravičeno sklepal, da bo gospodična Grazinski še kdaj uporabljala ta tehnološki pripomoček, ob tem pa ima tudi širno sorodstvo, ki se rado zlakoti in/ali utrudi med vožnjo avtodoma.

Američani pač ničesar ne prepuščajo naključju, medtem ko je naša realnost povsem drugačna. Pri nas celo predsedniki strank uporabijo tempomat, a v pomanjkanju jasnih navodilih počnejo vse tisto, kar jim odvrača pozornost s ceste. Ko se je začela kampanja, je Igor pritisnil na tempomat, nastavil hitrost na vrednost, kot je pač potrebna za pot v Bruselj, se umaknil na udobni kavč za voznikovim sedežem, si ogledal posnetek zadnjih Pogledov Slovenije in pošiljal jasne signale svojim volilcem, kolikor jih pač ni povozil med nenadzorovanim divjanjem po cesti v pekel. Ker v navodilih za volilni avtodom nikjer ne piše, da se tega ne počne. Vmes je pritisnil še kakšen selfie in se nato, ko se je avtodom zvrnil v jarek, čudil, kako pri hudiču volilci niso razumeli njegovih signalov in zakaj pri vragu avtodom ni hotel kar sam v ovinek.

Gregor je med pripravljanjem sendviča s poli salamo in sirom iz Hoferja in pregledovanjem voznega reda brniškega letališča sicer slutil, da morda ni najbolj pametno zapuščati voznikovega sedeža, a je bila želja izkusiti adrenalinski šus prevelika. Nesreča pa neizbežna. O Pavlu, ki se je na pot proti Bruslju podal s polavtomatskim tempomatom – torej s »ciglom na gasu« – sploh ne kaže izgubljati besed. Zjahanemu hipijevskemu kombiju, ki je videl že boljše čase, je bilo usojeno, da bo z nezmanjšano hitrostjo pristal v jarku, še preden bo povohal tujino.

Pot v nesrečo se začne z napačno uporabo razpoložljivih orodij in pomanjkljivimi navodili. Res pa je tudi, da kdor potrebuje tako natančna navodila, bi moral razmisliti, ali je avtodom dobra odločitev.