A vendar se je v Bruslju ponavljala zgodba, kot da se minule dni v Uniji ne bi dogajale druge največje demokratične volitve na svetu. Evropski voditelji so se s svojo zakonodajno vejo oblasti podali v zametke institucionalnega boja. V središču tokratnega petelinjega boja je bil kandidat za šefa evropske komisije. Kot relativna zmagovalka volitev je Evropska ljudska stranka terjala izpolnitev z lizbonsko pogodbo dane obljube. Evropski svet bi moral pri nominaciji kandidata za predsednika evropske komisije v obzir vzeti izid volitev in potrditi kandidata, ki ga evropski državljani nismo izvolili neposredno. Idejo vodilnih kandidatov si je s svojo razlago besedila lizbonske pogodbe izmislil kar evropski parlament, iz držav članic pa nad izglasovano resolucijo ni bilo zaznati glasnega nasprotovanja. Voditelji osemindvajseterice so namreč v upanju na večjo privlačnost volitev z vodilnimi kandidati želeli doseči mobilizacijo volilcev in Evropski uniji z volilnim praznikom demokracije povrniti vsaj malo izgubljene legitimnosti. Zgodilo se je prav nasprotno. Njihov molk je bil pred štirimi dnevi oplemeniten s plimovanjem evroskeptikov in stagnirajočo volilno udeležbo, kar so številni slepi evrofili na hitro prepoznali kot veliko zmago Evropske unije. V poglabljajočem močvirju demokratičnega deficita je dobrodošla vsaka rešilna bilka, naj bo še tako imaginarna.

Zadrega zdaj ne bi mogla biti večja. Za nekatere evropske voditelje iz skupine Evropske ljudske stranke Juncker pač ne predstavlja tistega političnega kalibra, ki bi Uniji lahko vdihnil več optimizma in ponudil sveže reformne ideje za povrnitev zaupanja državljanov v bruseljsko vlado. A če se evropski voditelji želijo držati samoizumljenih pravil svoje igre, jim kaj drugega kot nominacija Junckerja ne preostane. Vsakršen drugačen evročarodejski trik bi po volilnem pretresu predstavljal zgolj dodaten argument volilnim abstinentom, da je bil nedeljski izlet vendarle boljša izbira kot odhod na volišče. Da, res je, tako globoko je padla Evropska unija.