V Evropi utegne razmerje med ZDA in EU zdaj postati malo manj preprosto. Vsaj upam tako. Rezultati volitev so opogumljajoči. Če se bo spremenilo razmerje med državami članicami in EU, se utegne spremeniti tudi razmerje med EU in ZDA.

Marine Le Pen je po prepričljivi zmagi Nacionalne fronte, ki jo vodi, izjavila, da se je vrnila nacija. To izjavo pozdravljam. Toliko bolj, ker gre za sosledje: govorilo je ljudstvo, vrnila se je nacija. Liberalci in večji del levice ter tako imenovane etablirane stranke vseh barv imajo na to vedno pripravljen odgovor: populizem. Le malo od teh, ki mahajo naokoli s populizmom, ima podporo ljudstva. Ljudstvo zaničujejo in ljudstva jih je strah. To zato, ker malokdo od te druščine zastopa interese ljudstva ali dela zanje. Ves politični establišment dela zdaj proti njim. Izjava »spregovorilo je ljudstvo, vrnila se je nacija« zato vsaj do neke mere pomeni tudi, da se je vrnilo ljudstvo. V preteklih letih se je ljudstvo vračalo in govorilo po ulicah in trgih, a politični establišment ni hotel ne videti ne slišati. Ljudstvo je govorilo zunaj političnega sistema in proti politikom. Po teh volitvah v politični sistem vstopajo politiki, ki se vsaj zdaj ponašajo s tem, da vanj prinašajo glas ljudstva.

O vrnitvi ljudstva se je govorilo tudi v Španiji, vendar na levici. Stranka Podemos, ki je izšla iz protestnega gibanja indignados, je osvojila pet sedežev v evropskem parlamentu, Združena levica pa še štiri. Vodja Podemos je komentiral: »To je trenutek ljudstva.« In ker je ta trenutek »šele začetek«, morda ne bo tako bežen, kot sugerira beseda. A kaj pomeni, da se govori o tem, da je spregovorilo ljudstvo, tako na desnici kot na levici (razen tega, da ljudstvo ne šteje nič v zdrizu, ki se mu reče center in v katerem se črne, rjave in rdečkaste stranke prepleskavajo v evromodro in posipajo z rumenimi zvezdicami)? Mar ljudstvo govori v dveh nasprotujočih si glasovih?

V resnici hitro najdemo temo, ki je osrednjega pomena in skupna obema poloma. Gre za nasprotovanje EU. Levica, ki je bila uspešna tudi v Grčiji, na Portugalskem in Irskem, je nastopila z nasprotovanjem tako imenovani varčevalni politiki, ki je jedro politike EU. Desničarski zmagovalci so bili bolj naravnost proti tvorbi, ki ji pravimo EU. Ljudje nočejo več biti vodeni od zunaj, je po razglasitvi volilnih rezultatov govorila Marine Le Pen. »Suvereno ljudstvo je jasno in glasno razglasilo, da želi vzeti svojo usodo nazaj v svoje roke... Zgraditi moramo Evropo svobodnih in suverenih nacij, v kateri se o sodelovanju svobodno odloča...« In še: »Francozi nočejo več, da bi jih vodili tisti onstran naših meja, komisarji EU in neizvoljeni tehnokrati. Želijo biti obvarovani pred globalizacijo in sami odločati o svoji usodi.«

»Vrnitev nacije« je odgovor na ključno politično vprašanje EU. Ta tvorba ni nikdar jasno in zadovoljivo rešila vprašanja suverenosti in s tem političnega razmerja med državami članicami in Unijo. Zato lahko Unija ribari v kalnem, funkcionira na nejasno začrtani in zlahka prestopni meji izrednega stanja (ki po definiciji ne pozna zakonov), z neformalnimi pritiski in korupcijo. EU je zgrajena tako, da ljudstvo v njej ne odloča, ne more odločati. Še huje, zgrajena je tako, da onemogoča odločanje ljudstva tudi v tistih enotah – državah članicah, v katerih bi ljudstvo moralo odločati po temeljnem zakonu, ustavi. Ljudstvo je dvojni poraženec, dvakrat razlaščeno in podrejeno, neodgovorna oblast pa podvojena.

Če ljudstvo ne more suvereno odločati, je izročeno na milost in nemilost globalizaciji (ki ne pozna milosti). EU je vrhovni garant in agent globalizacije v Evropi. To je seveda protislovna vloga, ker njeno izpolnjevanje pomeni stalno razgrajevanje pomena EU v globalnih razmerjih. To se kaže v kar se da ostri luči ob sedanji krizi v Ukrajini. Eden od pričakovanih dobičkov ameriške investicije v Ukrajino je podreditev EU, morda odločilni korak pri eliminaciji EU kot tekmeca ZDA. EU se je odločila podrediti se ameriški politiki do Ukrajine, ki je za EU ekonomsko, politično in moralno samodestruktivna. Voditelji EU, ki so se odločili za tako politiko, so izdali temeljne interese Evrope, so izdajalci Evrope.

ZDA med drugim izrabljajo nasilno sproducirani kaos v Ukrajini, ki poraja vedno novo nasilje, za povečevanje pritiska za hitro sprejetje prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in EU. Temeljne točke tega sporazuma so prosta pot genetsko modificiranim organizmom, odstranitev ostankov zakonske zaščite delavcev ter razrahljanje okoljevarstvene zakonodaje. Mehanizmi, ki jih sporazum predvideva, so atomska bomba za uničenje vladavine prava v Evropi. Tisti novi člani evropskega parlamenta, ki v teh dneh govorijo o glasu ljudstva in vrnitvi nacije, so morda naše zadnje upanje, da se etablirani EU-politiki prepreči podpis tega pogubnega sporazuma.