Ostri, a slastni cvetni popki

Avtohtona in zdrava

Prav v Strunjanu namreč uspeva avtohtona slovenska artičoka, na katero so domačini tako ponosni, da so ji posvetili tradicionalno dvodnevno rajanje. Nanj je še posebej ponosen domačin Franco Giassi, predsednik Turističnega društva Solinar, ki je praznik artičok letos organiziralo že petič. »Artičoka si praznik zasluži še bolj kot kaki, ki mu v Strunjanu vsako leto sredi novembra prav tako priredimo praznik. Naša mala plavkasta artičoka je namreč avtohtona, strunjanska, medtem ko kaki ni naša domača sorta,« pojasni Giassi.

Tržnica s svežimi domačimi pridelki je v soboto in nedeljo poleg artičok ponujala vse od svežih jagod, špargljev, česnovih cvetov in mladega česna do drugih pridelkov lokalnih pridelovalcev, kot je denimo oljčno olje. »Artičoka je tudi zelo zdrava, uporabljajo jo celo v medicini. Zlasti za takšne jedce, kot sem jaz, z visoko koncentracijo holesterola, je izredno koristna. Ko pride sezona, si vsako jutro pripravim dva decilitra napitka iz artičokinih listov in v treh mesecih mi holesterol krepko upade,« razloži Giassi, ki ima na svoji domačiji urejen prostor, kjer pripravlja degustacije, malice in kosila za manjše zaključene skupine.

»Kmetije strunjanskega krajinskega parka si želijo v okviru razvoja ponudbe urediti skupni degustacijski prostor za značilne jedi iz lokalnih pridelkov, pogovori že potekajo in upam, da bo kmalu prišlo tudi do realizacije. Vsako leto se namreč na obeh strunjanskih praznikih in tudi sicer pojavi ogromno ljudi, ki bi jih to zanimalo,« doda Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo pri Kmetijski svetovalni službi Koper, ki deluje v okviru Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica. Bolčičeva namreč sodi med strokovnjake, ki vedo o artičoki povedati največ. Na zanimivem predavanju v okviru strunjanskega praznika je razložila številne zanimivosti v zvezi z gojenjem in pripravo te delikatese.

Trgovci z njimi slabo ravnajo

Artičoke, ki jih danes največ pridelajo na Kanarskih otokih, Madeiri, otokih Egejskega morja, na Cipru, v Afriki in na turškem delu obale Črnega morja, omenjajo že grški teksti iz osmega stoletja pred našim štetjem, podrobneje pa jih je popisal latinski agronom sto let pred Kristusom. V 15. stoletju so jih resneje pridelovali okoli Neaplja in na Siciliji, od koder so se prek Toskane postopoma razširile do Benetk in do našega Strunjana. V začetku 16. stoletja jo je spoznala francoska kuhinja, ob koncu 18. stoletja pa so jo zasadili tudi v Ameriki – na Floridi in v Kaliforniji.

Bolčičeva je potrdila, da uživanje artičok pomaga k nižjemu holesterolu, poleg tega pa spodbuja delovanje jeter in ledvic ter razstruplja telo. »Artičokine cvetne poganjke, ki morajo biti še zaprti, lahko pečemo, cvremo, kuhamo in postrežemo z različnimi omakami in prelivi. Uporabno je tudi steblo, denimo za juhe in enolončnice. Mesnate srčke sočnih cvetnih košaric lahko vložimo v oljčno olje in ponudimo kot prilogo drugim jedem,« je Bolčičeva naštela nekatere načine uporabe ter dodala, da je artičoke treba pripravljati povsem sveže, podobno kot šparglje: »Odrezan pecelj ne sme biti suh in rjav, kar se žal pogosto dogaja v veleblagovnicah, kjer s temi občutljivimi sadeži, ravno tako kot s šparglji, ne ravnajo primerno. Oboji bi morali stati s peclji v plitvi vodi.« Ravno zato je artičoke še najbolje nabaviti pri kmetu, če je le mogoče, in to na dan, ko jih bomo tudi pripravili.

Priprava zahteva nekaj spretnosti

Pred pripravo artičoke cvetnemu poganjku najprej odstranimo steblo, in sicer tako, da ga odlomimo in po želji porabimo za juho ali omako. Nato z nožem odstranimo zunanje trde liste, kot bi lupili banano, nato pa artičoki odrežemo nekaj centimetrov vrha, da se znebimo trdih in ostrih konic listov. Pri tem si lahko pomagamo s škarjami. Če želimo, da odrezani listi ne porjavijo, jih pomažemo z limonovim sokom. Tako pripravljene srčke 20 minut kuhamo v slanem kropu (žlička soli na liter vode) z limonovim sokom in oljčnim oljem. Postrežemo jih s prelivom iz limonovega soka, oljčnega olja in dijonske gorčice, kot priloga se krasno obnesejo tudi popečeni na maslu z zelenim poprom, kot dodatek na pici in celo polnjeni s praženimi gobicami, česnom in panceto, popečeni v pečici.

Poznavalci še najbolj prisegajo na razširjen italijanski recept, po katerem kuhane artičoke zabelimo z limonovim sokom, oljčnim oljem, drobtinami in parmezanom. Po eni od številnih različic artičoke, ki jim porežemo vrhove in iglice ter odstranimo le nekaj zunanjih listov, pol ure kuhamo v kropu skupaj z limonami in limonovim sokom. Odcedimo jih, nekoliko razpremo in odstranimo neužitne laske iz sredice, vdolbino pa napolnimo z gladko mešanico mehkega sira, denimo gorgonzole, sladke smetane, sesekljanega česna, peteršilja in le nekaj listkov timijana. Med zunanje liste natresemo mešanico parmezana in drobtin. Tako nadevane postavimo v pekač in za pol ure porinemo v pečico, segreto na 190 stopinj. Jed še vročo postrežemo. Zunanje lističe nato trgamo, obliznemo drobtine s parmezanom ter z zobmi postrgamo le užitne mehke blazinice pri dnu, kjer se držijo srčkov, trde ostanke listov pa zavržemo. Bliže sredici bomo, več bo za postrgati, na koncu pa nas čaka posladek – sočen in mehak srček z začinjenim sirom. Pravzaprav nekoliko podobno, kot bi jedli školjke.