Villaume je bil z orkestrom nekoliko okoren tudi pri spremljanju samospevov, medtem ko je v sklepnem prizoru iz opere Dafne vendarle postregel z bolj oglato zvočnostjo. Glas Sabine Cvilak je trenutno ravno prav dozorel za Straussa, kar pomeni, da je sposoben večjega volumna, ki se hkrati ne odpoveduje barvnemu niansiranju in natančnemu pripravljanju vrhuncev. V vokalnem pogledu je njeno prilaganje Straussovemu pogosto inštrumentalnemu dojemanju pevskega glasu praktično idealno. Opomba pod črto velja vsebinskim vprašanjem: cel večer se namreč nisem mogel znebiti občutka nesoglasja med besedami in vokalnim oblikovanjem. Zato smo najbrž poslušali zaporedoma dve pesmi s podobnim karakterjem in za konec kontrastni samospev Jutri (da so besede drugotnega pomena, je še enkrat dokazala Filharmonija, ki se ji je samospev izpisal kot »Jutro«), podobno nenavaden pa je bil tudi precej voluminozno zastavljen končni transformacijski spev Dafne. Cvilakova je takšen mogočen volumen zmogla in se na koncu tudi barvno umaknila in s tem zarisala kontrast med človeškim in naravnim, čeprav celotne vloge ne bi bilo mogoče oblikovati s takšno zvočno izdatnostjo.

Akademski pevski zbor Tone Tomšič je z odločitvijo za izvedbo enega osrednjih del letošnjega jubilanta akademika Lojzeta Lebiča, celovečerno delo Ajdna, v katerega se stekajo zbori V tihem šelestenju časa in miniature za kljunaste flavte Od blizu in daleč, nakazal, kje bi moral v bodočnosti videti svoje poslanstvo: v izvedbah kvalitativno in vsebinsko izstopajočih del sodobnih slovenskih skladateljev. Lebičeva Ajdna postavlja pred pevce in dirigenta marsikatero oviro, ki so jo tokrat pevci in njihov vodja Sebastjan Vrhovnik mojstrsko obvladali. Predvsem tehnični del (tako intonacijske pasti kot tudi kompaktnost ritma, najšibkejši del so bili nastopi solistov) izvedbe je kazal na poglobljen študij in resnoben odnos – navsezadnje so se pevci precej težkih partov naučili na pamet. Slednje gre razumeti v povezavi z željo po bolj gledališkem podajanju, ki je seveda inherentno Lebičevi glasbeni meditaciji o mitičnem svetu prapreteklega, ki se dejavno odpira predvsem sočasnim eksistencialističnim vprašanjem – to je bilo (režija Jasmin Kovic) mestoma naivno v oblikovanju svetlobnih projekcij, ki so šle vštric z glasbenimi premenami (glasno-svetlo, nizko-temno), a hkrati je vendarle uspelo zarisati osnovne ritualistične in tudi arhetipske poteze dela. Predano je nastopila tudi Mateja Bajt v skladbah za kljunaste flavte, njen ton je bil mehko božajoč in manj agresiven, zato s svojimi medklici ni toliko izstopala, kolikor se je zlivala z enotnim občutenjem. Prav to, celostna zasnova, ki je poudarila Lebičevo zagledanost v oddaljene »arheološke« svetove, ki bolj kot zgodovino razkrivajo sedanjost, je bila gotovo največja odlika predstave. Ta je sprožila še eno pomembno vprašanje: vse polemike okoli APZ, ki so se sprožale zadnje čase, je mogoče spremeniti v pomenljivo misel – ne gre toliko za dilemo, kako dober je APZ, temveč bolj za žalostno misel, kako slabi so državni zborovski sestavi, ki se podobno težkih skladb ogibajo, kot bi jim bile povsem prezahtevne. Po Ajdni zdaj čaka ponovne obuditve še Lebičev Fauvel – APZ je vrgel žogico Slovenskemu komornemu zboru.