Danes je verjetno res težko verjeti, kako je lahko tako zajetna, težavna, zahtevna in zapletena knjiga, kot so Foucaultove Besede in reči, kmalu po svojem izidu leta 1966 postala prava uspešnica. Takrat so bili pač časi vročične intelektualne radovednosti, ki jo je hudo zanimalo, kako se povezujejo besede in reči.
V dobi renesanse, na primer, je besede in reči povezovala skrivna podobnost, ta je bila tista, piše Foucault, ki je "usmerjala eksegezo in interpretacijo tekstov, urejala igro simbolov, omogočala spoznanje vidnih in nevidnih reči ter vodila umetnost, ki je te reči predstavljala". Ta podobnost kot oblika nekega temeljnega reda povezovanja besed in reči (torej spoznavanja in pojmovanja sveta) je obenem le ena izmed oblik episteme, kakor Foucault imenuje epistemološko polje kot pogoj možnosti vzpostavitve neke vednosti.
Besede in reči tako odkrivajo diskontinuitete, prelome v "episteme zahodne kulture", in vsako zgodovinsko formo episteme podrobno analizirajo. Renesančno episteme, ki je temeljila na podobnosti, je v klasični dobi (17. in 18. stoletje) zamenjala reprezentacija, ki je prekinila skrivno sovisnost med besedami in rečmi ter besede osamosvojila glede na reči. Tretji prelom nastopi na prehodu med 18. in 19. stoletjem, ko "teorija predstave, reprezentacije, izgine kot splošna osnova vseh možnih redov", prav tako se izgubi govorica kot prvobitna mreža reči. Zlom reprezentacije kot homogenega prostora besed in reči je vodil k dramatičnemu razkolu med misliti in biti, prav ta razcep pa je tudi pogojil nastanek moderne.
