Pismo bi lahko brali le kot iskreno počastitev slovenskega pesnika in njegovega zavzemanja za svobodo in vrednote slovenstva, ki ga izkazuje v omenjenem besedilu, če ne bi podpisnik ob tem izrazil tudi presenečenja, da knjige ni ne na knjigarniških ne na knjižničnih policah, saj sta skoraj vso naklado zaradi nestrinjanja z objavo pokupili Menartovi dedinji, žena Tonka Menart in hči Barbara Menart Senica.
Odkup vse naklade
Dnevnik: 1953-2000 Janeza Menarta je decembra izšel pri Celjski Mohorjevi družbi. Avtorjeve zapiske, ki jih je hranil rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je uredil Mihael Glavan, spremno besedo pa je napisal Menartov pesniški sopotnik Tone Pavček. Nekoliko nenavadno zgodbo z odkupom praktično vseh 500 izdanih izvodov nam je potrdil direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, ki je povedal, da obžaluje dejanje dedinj in še vedno upa, da si bosta premislili. Opozoril je, da ga takšen način umikanja neke knjige iz javnosti spominja na neki drug primer v slovenski zgodovini, in sicer na tistega, ko je nadškof Jeglič pokupil vse izvode Cankarjeve Erotike in jo tako umaknil s trga.
Na vprašanje, ali je knjiga sploh nastajala v dogovoru z dedinjama, je Faganel odgovoril: "Nikoli nismo nič skrivali." Dodal je, da je dokument o soglasju z izidom nastajal, a do njega nikoli ni prišlo. Preden sta jo dedinji odkupili, je bila knjiga tri dni že na trgu, tako da so prodali nekaj izvodov.
Obrnili smo se tudi na Barbaro Menart Senica, hčerko Janeza Menarta, ki nam je pojasnila, da je z umikom knjige le izpolnjevala očetovo voljo. "Nikogar ne krivim, a če sem hotela spoštovati očetovo željo, mi ni preostalo nič drugega, kot da odkupim vso naklado. Ne bi rada, da iz tega nastane škandal." Barbara Menart Senica se je odpovedala materialnim pravicam v korist matere, pojasnila pa je, da si pri očetovem dnevniku pridržuje tako imenovane moralne pravice. Mohorjeva družba se v zvezi z izdajo knjige očetovih zapiskov nikoli ni obrnila neposredno nanjo, zato pa se je Mihael Glavan pogovoril s Tonko Menart, ki je sprva privolila v projekt. Pesnikova žena je pred časom NUK-u odstopila vso zapuščino svojega moža, med katero so se pomotoma znašli tudi sporni zapiski, po pogovoru s hčerjo pa je še sama umaknila soglasje. "Oče je hotel, da se njegov dnevnik uniči. Predvsem zato, ker je šlo za zapiske intimne narave, neprečiščene in neurejene, ki pa so vsebovali ogromno faktografskih podatkov - o tem, kdo je kaj rekel in koga je srečal... Če bi jih oče nameraval objaviti, bi jih gotovo prečistil," trdi Barbara Menart Senica.
Nikoli urejena zapuščina
Do nesporazuma morda ne bi nikoli prišlo, če bi imel Janez Menart dovolj časa za urejanje svoje zapuščine. Pred sedmimi leti je o tem razmišljal, pripoveduje hčerka, a ga je presenetil rutinski poseg v kliničnem centru, ki se je izkazal za usodnega. "V bolnišnici je dobil bolnišnično okužbo in preminil, preden je utegnil pospraviti za sabo, toda jasno je povedal, da dnevnik ni za objavo in ga je treba uničiti." Barbara Menart Senica je poudarila, da vsebina dnevnika ni problematična, saj v njem ni osebnih ali družinskih vsebin. Komentirala je tudi nekatera namigovanja, da naj bi dnevnik umaknila, ker naj bi vseboval zapise o Miru Senici, njenem bivšem možu, s katerim sta se ločila leta 1998, toda tudi o njem ni v dnevniku napisanega nič, je zagotovila. Z vprašanji o naravi zapiskov smo se obrnili tudi na urednika Dnevnika Mihaela Glavana, ki nam je odgovoril, da jih je uredil tako, da so primerni za javno objavo, več od tega pa ni želel komentirati.
Ob možnem argumentu, da gre pri Menartovih zapiskih vendarle za dokument nekega časa, ki bi moral biti dostopen javnosti, nas je Barbara Menart Senica spomnila na zbirko člankov in esejev Slovenec v Srboslaviji, ki jo je Menart oblikoval z mislijo na širšo javnost in vanjo vključil razprave o takrat perečih vprašanjih, kot so bila skupna programska jedra v Jugoslaviji, in skozi njih predstavil tudi številne sodobnike. Kar zadeva Dnevnik: 1953-2000 je Barbara Menart Senica skupaj z vso naklado od založbe odkupila tudi avtorske pravice in tako zagotovila, da knjiga ne bo več prišla v javnost.