Ta humorja polni prvenec o nekoliko izgubljenem striparju, ki ni nikoli ob pravem času na pravem mestu, obeta, da bo med največjimi literarnimi poslasticami leta, kljub temu, da avtor trdi, da »si hudega uspeha z njim ne obeta«. Toda ta isti avtor trdi tudi, da romana ni napisal, da bi nas zabaval, a mu je ob vsem ostalem uspelo tudi prav to.

V kolikšni meri je na vaše pisanje vplival Charles Bukowski? Če gledamo tematsko zasnovo romana – podobno kot pri Bukowskem gre namreč za zgodbe o luzerjih in odpadkih družbe – bi se najbrž dalo potegniti kakšno vzporednico. Bukowski nekje tudi zapiše: »Nekatera življenja so bila ustvarjena, da bi jih zabili.« Zdi se, da je enako z vašim junakom.

Bukowski spada med prve tri avtorje, ki jih cenim. Mislim, da je bil on tisti, ki je govoril o tem, da mora beseda udariti kot kladivo. Njegov Špeh na kruhu se mi zdi eden najboljših romanov. Živo imam v spominu tisti prizor, v katerem opisuje svojega očeta, ki leži na travi pred hišo in gleda, če je sin pokosil vsako bilko. Ta grozljivi opis je neprekosljiv. Kar pa zadeva mojega junaka – pustil sem mu možnost. Temu pravim tudi roman o prednatalnem stanju umetnika.

O prednatalnem stanju?

Ja, o trenutkih, preden umetnik sploh kaj naredi. Trideset let je neka starost, ko začneš počasi razmišljati o tem. Seveda ne vsi. Kette, Murn, ti so že prej umrli.

Obstaja nenapisano pravilo, da je okoli tridesetega leta, ali po tridesetem letu, človek najbolj dovzeten za pisanje proze. Bi se strinjali s tem?

V mojem primeru je že tako. V bistvu sem zelo vesel, da pred tridesetim letom še nisem pisal proze. Vesel sem tudi, da sem si pred tem romanom denimo privoščil napisati še biografijo o Petru Vilfanu, kjer sem se naučil nekaterih tehničnih stvari.

So bile torej to nekakšne vaje v slogu? Skupaj recimo s kolumnami in intervjuji, ki jih pišete za Playboy?

Vsekakor. Intervjuji so žanr, ki mi izredno leži. Pri intervjujih gre za živo govorico; seveda nikoli ne pišemo tako, kot govorimo, toda treba je najti način, da zapisano zveni, kot bi sogovornik res tako govoril. Ob pisanju romana sem se zgledoval po govorici nekega prijatelja, ki govori precej nepovezano, v njej ni glavnega toka, ogromno je stranskih rokavov, veliko tudi preklinja. Najprej sem hotel to dobesedno posnemati in je glavni junak precej preklinjal, toda ugotovil sem, da to ne gre, ker je videti prisiljeno, zato sem nato večino kletvic izbrisal. Kar se bo komu morda zdelo čudno, ker jih je še vedno precej.

Ko sva se pred časom pogovarjala, ste dejali, da romana niste napisali zato, da bi bralca zabavali. A vendar je roman neskončno duhovit. Od kje potem pride ta duhovitost?

Mislim, da je to podobno kot pri igralcih: eni imajo smisel za humor, drugi ne. Vesel sem, da ga sam očitno imam. Hotel pa sem le to, da bi mojemu junaku delala domišljija. Pustil sem ga, naj se pogovarja sam s sabo, in se trudil, da bi bilo zanimivo. Kar je najbrž tudi iz izkušnje pisanja člankov, kjer se moraš neprestano truditi, da obdržiš bralca, ničesar ne moreš popraviti kasneje, ker bralec odloži revijo.

Kdo pa so vaši bralci? Ste med pisanjem romana imeli v mislih »idealnega bralca«?

Ne vem, kdo so moji bralci. Mislim, da bodo en del bralcev te knjige gotovo tisti, ki imajo radi moje kolumne in intervjuje. Sicer pa velja, kar je dejal Bukowski: takoj ko začneš misliti na bralce in kritike, je s tabo konec. Pri pisanju sem se trudil biti skrajno zvest samemu sebi. Saj sem poskušal dobiti neke odzive, toda na koncu se moraš vendarle odločiti sam. Kar zadeva idealnega bralca – v glavi imam svojega bralca, ki ga zafrkavam. To je bralec, ki se nikoli ni znašel v situaciji, kot se je moj junak. Poskušam mu dopovedati, da bi ta moj junak lahko končal tudi drugače, če bi imel stanovanje in nekoga, ki bi razumel, da je to, kar počne, dobro. Toda pri nas delujejo veze in poznanstva: ko iščeš založbo, ki bi izdala tvojo knjigo, je čisti čudež, če prideš kam naprej, ne da bi poznal pet ljudi, ki tam delajo.

Zato tudi izhajajo knjige ljudi, ki nimajo nobenega talenta. Recimo, v primerjavi s Svinjskimi nogicami so nekatere knjige, ki jih izdajajo slovenske založbe, zelo slabe. Govorim o zadevah, ki se jih da opaziti na ravni stavka. Denimo premi govor. Najprej dobesedni nagovor, potem pa sledi »je razburjeno dejal«. Kajti, če se ta razburjenost ne vidi iz tega, kako je nekdo nekaj dejal, potem je bolje, če tak avtor sploh ne piše. V zadnjem času sem prebral tri slovenske knjige: v eni junak pije, pije in pije, obenem pa ima na teden po tri ženske. Kako le, če je ves čas pijan? V drugi totalnemu idiotu uspe spraviti v posteljo nešteto žensk. Kako? No, tretja je pa berljiva knjiga o čefurjih.

Junak, ki samo pije, to je najbrž še zapuščina naše tranzicijske dobe, proza umazanega realizma. Toda na neki ravni je tudi vaš junak »zgolj luzer«. Sicer ne pije, se pa navleče na kokain.

Seveda je luzer, toda on se vsaj trudi udariti nazaj. Ne sedi za mizo in razmišlja, kako hudo mu je. Povprečen slovenski junak ne zna priti niti do hribčka v vasi in nazaj. Slovenski pisatelji bi se morali bati svojega alterega. Tistega, kar želijo biti, pa niso. Zato ti njihovi junaki toliko natepavajo – ker avtorji očitno ne.

Mogoče vas lahko kot »strokovnjaka s Playboya« vprašam – je seks v teh slovenskih romanih vsaj dober?

Seveda ni. Če že lažeš, moraš lagati dobro. Moraš iti v detajle, toda oni ne gredo. Tipična napaka, ki jo delajo ti avtorji, je, da potem dodajo, da seks ni bil nič posebnega. Jasno da ni bil, če so si ga pa izmislili. Ali pa, ko pišejo o kakšnih kurbah – točno se vidi, da niso kurb v življenju niti povohali. Saj sem imel in še vedno imam pri pisanju z alteregom tudi sam silne težave. Junak prve verzije mojega romana je bil tisto, kar bi rad bil sam, pa nisem: zelo samozavesten jebiveter. Potem sem vse to vrgel stran.

Najbrž je treba pri pisanju doseči neko točko, kjer si lahko popolnoma iskren?

Da. Si pa ves čas na meji, paziti moraš, da ne greš v drugo skrajnost in ne začneš samega sebe pomilovati.

Kaj vašega junaka, za katerega se zdi, da je ves čas v težavah, sploh žene naprej? In kaj žene naprej vas?

Jaz imam rad knjige. Rad jih pišem in rad jih berem. Ne vem, na splošno me zanima ogromno stvari, ampak na žalost nič takega, kar bi bilo povezano s finančnim uspehom. In to je edino, kar pri nas šteje. Knjige so na neki način moje maščevanje. Jaz sicer cenim ljudi, ki se denimo ukvarjajo z borzo, z delnicami, z denarjem, ker jih moram, že zaradi svojega dela. Toda problem je v tem, da oni ne cenijo mene! Pri njih šteje samo finančna uspešnost. Knjige so način, da jim povem, da denar ni vse. In četudi sem se jih naučil ceniti, pa že lahko rečem, da se mi zdijo najbolj dolgočasni ljudje na svetu. Po mojem mnenju to niso neki super talentirani ljudje. Ne, to so ljudje, ki nimajo domišljije za kaj drugega. In potem delajo za denar in denar je moč. Nato so pametni na vseh področjih, ki jih v bistvu ne obvladajo. V tem smislu je v mojem romanu ogromno jeze. Ko moj junak zblazni, je s tem prizadeta njegova neposredna okolica. V naslednjem romanu bom pa šel morda še celo nekoliko dlje (smeh).

Intervju