Tudi sama sem bila med tistimi, ki smo skoraj desetletje z velikim veseljem čakali na mesečni izvod Nove revije, da bi lahko prebrali novo poglavje iz londonskega življenjepisa Ifigenije Simonović. Bila so to realistična poročila iz zahodnega sveta, ki so nas prva leta svarila pred iluzijo demokratičnih in kapitalističnih družbenih modelov, kakršne smo tedaj pri nas šele začeli resneje vzpostavljati. Bile so to žive slike iz galerije sodobne svetovne umetnosti, ki smo jih lahko, opremljene s tehtnimi kritiškimi komentarji, zrli kar iz domačega fotelja. In bile so to pretresljive, iskrene osebne izpovedi, za katere sami v ožinah slovenskega kulturnega prostora nikoli nismo premogli dovolj poguma.

Zdaj, ko je deset let londonskih in še pol toliko dolgih ljubljanskih dni Ifigenije Simonović združenih v knjigi Konci in kraji, se pesnica in lončarka ne razkriva več vsakokrat »sproti« (pod naslovom Sprotnosti je namreč svoja pisma objavljala v revijalnem tisku), temveč na svojem potovanju skoz brezsmisle življenja in čustvene pokrajine ljubezni in bolečine. Razkriva žensko občutenje sveta, ki si ne drzne iskati velikih resnic in zastavljati občih filozofskih vprašanj, premore pa skrajno čuteče uzrtje najbolj neznatnega bitja in še tako vsakdanjega dogodka. To je lahko užaloščeni pogled psa, zaprtega ob cerkvici svetega Mihaela na Barju, ali strah neke indijske matere, ki so ji zaradi njene drugačnosti v deželi demokracije vandali razparali družinsko poročno obleko.

Spoznanje je torej pri Ifigeniji Simonović krik, je otožje, celo brezvoljnost, je doživetje in strast. Ifigenija Simonović sveta ne gleda in popisuje, temveč ga z vsako besedo izkuša. Ali, kot zapiše sama: »Drug o drugem vemo samo to, kar si povemo. Vse resnice o sebi niti sami ne dojemamo, saj pravimo, da se do smrti prepoznavamo in da smo šele ob zadnjem dihu izgotovljeni... Vsaka resnična zgodba bi bila lahko roman, a noben roman ni resnična zgodba.«

Na tej točki izpelje pomemben obrat, ne zgolj za prepoznanje človekove ujetosti v bivanje vsakdana, temveč še veliko bolj za literarno misel, ki vedno uhaja izza zidov resničnosti. Vendar takih premišljevanj ne izpelje do kakega »konca in kraja«. Tako kot mnoge njene imenitne miselne iztočnice, ki jih je v Koncih in krajih resnično veliko (na primer njena premišljevanja o času ob opazovanju sončnega zahoda, o človekovi minljivosti...), obleži tudi ta nekje ob poti, pozabljena, zavržena, malo kasneje ob neki novi izkušnji in v neki drugačni življenjski situaciji povsem zanikana in potolčena. To je glavni manko Ifigenije Simonović, ki se pokaže šele, ko so njene impresije povezane v knjižno celoto. Tudi morebitni esejistični značaj njenega pisanja, ki ga je – po mojem mnenju s precej širokim razumevanjem esejizma kot privilegiranja avtobiografskosti in osebne izpovedi pred tematiziranjem stvari sveta – prepoznala letošnja strokovna komisija za Rožančevo nagrado, ne more biti zadostni argument, da Ifigenija Simonović zgolj poskuša (essayer) odpirati pomembne kulturne, družbene in filozofske teme o človekovem bivanju.