Če poznamo prejšnje romane Franja Frančiča, nam bo pripoved iz najnovejšega, Hipo, zvenela nekoliko znano. V tematskem izhodišču je ta morda še najbolj podoben tistemu, ki smo ga brali pred dvema letoma: romanu Grauženčas. V primeru obeh nas Frančič namreč sooči z življenjem moškega srednjih let, ki se pred neuspešnim in do rutine zdolgočasenim zakonom z žensko svojih let umika v avanturo z mlado deklico, ki jo v namen »skupnega druženja« pelje v nekakšno klet oziroma hišico, ustvarjeno za te namene. V obeh primerih je deklica skupek zavoženega, izgubljenega in nedoraslega. Še več: deklici iz obeh romanov sta pod okriljem takšnih ali drugačnih zavodov za prevzgajanje: prva je iz vzgojnega zavoda, druga iz programa za zdravljenje odvisnosti in še bi lahko nadaljevali s podobnostmi.
Ko je J. L. Borges v enem izmed znamenitih intervjujev izrekel, da se mu zdi, da vse življenje pravzaprav piše isto knjigo, najbrž ni imel v mislih načina Frančičevega pisanja. Franjo Frančič dejansko piše isto knjigo. Razlika med njim in Borgesom je v tem, da gre v primeru slednjega za poglabljanje, čebuljenje, če hočete, odstiranje vedno novih plasti tistega, s čimer je dotični življenjsko zaznamovan; ko Borges (poljubno lahko vstavite tudi katero drugo literarno ime, ki se ves čas vrača v svoje izhodišče) producira tekste, nam vedno isto eksistencialno ujetost predstavlja z različnih zornih kotov in jo s tem poglablja. Frančič prav tako nenehno, vztrajno, skoraj obsesivno opisuje vedno isto eksistencialno ujetost, a se v nasprotju z Borgesom nikamor ne premakne. To »ujetost« zapakira v fabulo, ki je le rahla variacija na prejšnjo. Ali če povemo drugače: lekcijo, ki nam jo Frančič servira z romanom Hipo, smo osvojili že kdaj prej.
Frančič sicer ne ponavlja le za samim sabo, na stoti strani dotičnega romana se – na veliko začudenje – srečamo z nečim, kar smo prebrali že pri nekom drugem. Vneti bralci Bukowskega (kar smo bili na neki točki najbrž vsi) se gotovo spomnimo opisa košenja trave iz avtobiografskega Špeha na kruhu (ta opis se sicer pojavi tudi na nekaterih drugih mestih njegovega opusa). Naredimo spet primerjavo, podobno tisti, ki smo jo izvedli v začetku: v primeru obeh tekstov gre za »sadističnega« očeta, ki od svojega komaj sedemletnega potomca (pri Frančiču gre sicer za brata dvojčka, kar je najbrž tudi edina razlika med fabulama) zahteva, da vsako soboto kosi travo pred hišo, pri čemer ne sme ostati nepokošena niti ena sama bilka, sicer sledi tepež. V obeh primerih se srečamo z opisom očeta, ki se sklanja, da bi videl, če je kaka bilka ostala; v obeh primerih vedno ostane. Da bi bila mera polna, pa je tu še neodzivna mama, ki dogajanje bolj ali manj nemo spremlja. Naključje? Upam.
Treba je sicer pridati, da v osnovi Franjo Frančič ni slab pisatelj. Nasprotno. Zaradi sposobnosti neposrednega in večkrat do surovosti razgaljenega opisovanja oseb na dnu družbene lestvice, njegove besede učinkovito (za)režejo v jedro. Toda z nenehno uporabo istih oseb v istih življenjskih situacijah, ki se v novem romanu pojavijo približno enkrat na leto, je enako kot z nenehno uporabo istega noža: če ga ne brusimo, po določenem času postane top.
