Pod oznako nostalgija si običajno predstavljamo fičke in stoenke, ozvezdje športnih herojev, sindikalna letovanja, cvetober jugoslovanskega filma in glasbe, predvsem pa seveda spomine na lastna rosna leta. Gabriela Babnik je precej pogumno poskrbela še za preostanek, ki je (bil) prav tako resničen, ima pa komaj kakšno možnost, da postane popularen. V romanu V visoki travi se kot na smetišču zgodovine grmadijo čajni in jedilni servisi, izbrani brez vsakega okusa, tapison in topli pod, dvomljive frizerske storitve, sanjarije slabo plačanih šivilj v tekstilnih obratih, nedeljska kosila s cvrtjem ter bahave družinske hiše, zgrajene brez stila in občutka. Vrhovna poglavarka tega anahronističnega vesolja je seveda ženska, Lidija, ki v prvi osebi ednine pripoveduje svojo zgodbo od pubertete do takrat, ko postane tašča in nesojena babica. In še kot mladenka pomni nezaslišano primitivne čase, pravcato mračnjaštvo, ki je obvladovalo njeno otroštvo in je bilo očitno mogoče še sredi šestdesetih let minulega stoletja.
Tako se že kar na začetku zastavi vprašanje, kako se je v središču zanimanja sicer izjemno ambiciozne avtorice lahko pojavila provincialka s karseda ozkim obzorjem, ženska, ki omejenost okolice lahko preseže zgolj s fantazmami. In je kot taka pravo nasprotje svoje literarne stvariteljice. Gabriela Babnik, podiplomska študentka afriške književnosti in dobitnica nagrade za najboljši prvenec, s svojim drugim romanom izreka priznanje pravzaprav vsem ženskam, ki so pogumno odživele (ali še živijo) svojo usodo v najgloblji senci. Skrite ne le pred reflektorji javnosti, ampak domala nevidne tudi v lastni družini.
Lidijino bivanje je, kot bi lahko pričakovali, podminirano s travmami in tudi zgodba sama prinese kar nekaj zelo neprijetnih razkritij; a preobrati vendarle niso prvi in zadnji adut tega romana, ki bi si z moralkami na temo zatohle (slovenske) provincialnosti že kar preveč omejil doseg. Zanimivega ga naredi šele način, kako ta krhka ženska vidi svet, mehkoba njenega pogleda, ki je pogosto že na prav zanimiv način v nasprotju z dogajanjem in dejstvi. Opravek imamo z osebico, ki celo svoj najbolj nevprašljiv vsakdanjik gleda z enakim začudenjem, kot je (slovensko) zaplankano primestnost v avtoričinem prejšnjem romanu opazoval afriški črnec. Pri čemer pa dobimo še vse kaj več kot zgolj bridko resnico, da je celo domorodka, celo taka z najbolj inferiorno samopodobo, lahko tujka za domačim štedilnikom. Roman si bomo zapomnili po nezgrešljivi atmosferi. Lidijine zaznave se kopajo v prav posebni, medeni svetlobi, ki še v zrelih letih ohranja priokus zgodnjega otroštva – ter po slutnji prvinske divjosti, ki vse njeno videnje resničnosti obarva z izjemno poetičnim potujitvenim učinkom.
Navsezadnje je celo (Lidijino) nepoznavanje najosnovnejših psihoanalitičnih konceptov lahko prednost. Čisto na prvo žogo bi pripoved lahko zapadla v nekatere že ponarodele klišeje, še zlasti zato, ker je zdolgočaseno okolje brez vsakršnih presežkov pravcato gojišče tovrstnih obolenj. Avtorica pa vendarle dovolj modro, spretno in diskretno gospodari z zaključki in tako je njeno pisanje še vse kaj več kot zgolj variacija na dobro znano temo.