Strastno branje ima na sebi nekaj protislovnega. Po eni strani knjigo karseda hitro požiramo, po drugi strani pa si želimo, da se nikdar ne bi končala. Zbrane zgodbe Roalda Dahla so že na prvi pogled kot nalašč za prav tako doživetje, saj izpolnjujejo tudi glavni pogoj: so mojstrsko delo avtorja, ki je po pravici priljubljen. Ker ga povečini že poznamo, nas tudi izjemni obseg 749 strani ne more prestrašiti. Nasprotno, navduši nas. In še opozorilo, če je sploh potrebno. Dahl ni pisal le za otroke. Pač pa so tudi njegova »odrasla« dela enako napeta, zabavna, intrigantna ter inteligentna. Avtor s svojo živahno domišljijo sodi med največje mojstre kratke proze. Njegovo pisanje je sad pronicljivega in zašpičenega duha, a obenem neskončno očarljivo, kakovost zgodb pa, čeprav so brez izbora predstavljene vse, skorajda ne zaniha.
Dogajanje je večinoma postavljeno v angleško podeželje (redkeje v Ameriko, New York), zaznamuje pa ga značilna ekscentrična lenobnost z dodatkom prav ljubeznive morbidnosti. V domala idiličen svet provincialnih aristokratov, divjih lovcev, starih devic, čebelarjev, mamic in vikarjev (ki pa jih skoraj vse zaznamuje vsaj rahla odštekanost), nenadoma vdre nepričakovan dejavnik in že je čas za preobrat, ki ga neznansko spretni avtor izvede s hitrostjo cirkuškega vlakca smrti. Obenem pa kakor mimogrede še nadvse ležerno, s samozavestjo pravega plemiča, razkazuje neverjetno podrobno znanje z različnih področij: lova in krivolova, čebelarstva, klanja prašičev, klavirske igre, vinogradništva in enologije, kvartopirstva in iger na srečo ter celo restavratorstva in trgovanja s starinami.
Avtorju ne gre za surovo in brezkompromisno razkrinkavanje, nikakor mu ne gre za moraliziranje o tem, kar je opazno na prvi ali pa vsaj na drugi pogled. Medtem ko njegove osebe padajo v pasti, ki so jih same pripravile, avtor s prebrisanim nasmehom sodbo zadrži zase, čeprav jo več kot razločno lahko slutimo. Osebe, neznansko prepričane vase, sploh pa navdušene nad lastno premetenostjo, nenehno zvišujejo noro stavo, za katero so prepričane, da je ne morejo izgubiti, tako da se nam bralcem, pa čeprav pogosto niti malo niso simpatične, že zasmilijo: lahko kar mislimo, da jim Dahl pripravlja nekaj prav posebnega. In res, da bo ironija še večja, jih vedno izda ravno najmanjša, najbolj banalna malenkost. O kateri pa, kot pri vseh mojstrih suspenza, ugibamo vse do konca.
V Zbranih zgodbah je tako zares čisto vse, kar pričakujemo od avtorja, ki smo ga že dodobra spoznali v številnih prevodih. Lahko pa zagotovim, da knjiga prinaša tudi mnogo nepričakovanega in da bo pozitivno presenečenje nad tistim, česar mu ne bi pripisali, morda še prekosilo uživanje v izpolnjenih obetih, marsikateri bralec pa bo prav tu (tako kot jaz) našel svojo najljubšo zgodbo vseh časov. V nekaterih zgodbah, postavljenih v severno Afriko in Grčijo, pa se do popolnosti izriše tudi Dahlova človeška podoba, ki je še vse kaj drugega kot zgolj virtuozna in gosposko ekscentrična. Prav nasprotno: po vsej verjetnosti bo vsakdo presenečen nad globoko človečnostjo, pristnim viteštvom, čustvenim bogastvom in duhovnostjo tega elegantnega ironika.
