Poezija pa je ostala zapisana še v neki drug pesnikov »pol« namreč v svet glasbe, ki je precej odmevno med letoma 2001 in 2004 nastajala pod imenom zasedbe Žabjak bend. Kot pevec, kitarist in avtor večine skladb je izdal zgoščenki Doktor piska počasni sving (2001) in Aristokrat (2004). Uigrani folk jazz bend je med drugim ponudil radijsko uspešnico Rasist, pri kateri ni bilo povsem jasno (v korist njeni dopadljivosti in pomenljivosti), ali resno temo povzema s humorjem ali pa morda humorno temo povzema z resnobo.
Glasba pa je nekako sočasno pronicala tudi v Piskovo poezijo, v kateri pomene spretno podaljšuje s formo in zvenom. (Tako v eni od novejših pesmi: »Barjansko blato brboče / v svojem škrbotu.«) Najdevanje novih besed je zgolj ena od oblik, s katerimi (se) pesnik izumlja. Pravi izum pa je v njegovi poeziji tisto, kar formulira že »visoko in nagubano prapočelo«: svet, sešit iz občutenja resnobnosti tik ob humorju. Ni pa to običajna postmodernistična zmes visokega in nizkega, pač pa občutenje, ki med enim in drugim ne najde ali vsaj ne definira razlike, ne išče obrazov »resnici«, kot tudi ne poveličuje zadrževanega sarkazma. Meja med obema občutenjema je nejasna: »Na vročem puščavskem soncu sem učil bušmane filozofije: / izrekal misli iz krščanske antropologije, pojasnjeval / evropsko metafiziko, razlagal Schellerja, Platona in Tomaža / Akvinskega, vzneseno pripovedoval o absolutnem in višji realnosti. / A nenadoma sem začutil potrebo, da noju ukradem jajce.« Če je parabola ogrodje pesnikove zgradbe (njen nauk pa v tem primeru dognanje, kakšna je usoda tatov nojevih jajc), naseljuje to hišo občutenje časa in prostora v njem: »V bolestnem krohotu se izogibam prihodnostim in kličem / zgodovino skozi zamašeno rešeto. Spet bom poniknil, / ker sem samo še bleda adolescenca samega sebe, in spet / se bom umaknil, naj drugi govorijo.«
Kakor je glasba »časovna umetnost«, je pri Pisku časovna umetnost poezija, lahko bi jo prepoznali kot z zgodovino oplojeno odslikavanje duha sedanjosti, ki je vedno oplojena od vednosti in nevednosti o preteklih časih. Skozi to minulo (ponazarjajo ga motivi zgodovinskih oseb in mitologije) se sprehodi po tihem, njegov namen ni pohoditi žuljev zgodovine, raba omenjenih motivov je osebni obračun s »časi«, obrača pa jo v dialog s sedanjim časom. Ko v verzih s Stravinskim kadi pipo, odkrije napol pokajeno cigareto marihuane Johna Lennona, primerja »vroče prsi« češke kurbe z Janom Husom na grmadi in kliče »Kje ste, Peruni, Žive, Daždbogi, kje ste, za vraga?«, je to »osebna fantastika«, ki do zgodovine pristopa aktivno, sedanjost pa je ob taki drži videti skorajda pasivna. Vanjo se pesnik ne namešča kot nekakšna posoda (recimo, da je to sicer »priljubljena« namestitev mnogih pesnikov), v kateri se talijo dogodki in nedogodki, on pa jih zgolj vestno zapisuje, to je poezija, ki se je sama sprehodila do bogov, namesto da bi čakala, da pridejo do nje. Nekje tu se skriva tudi njeno sporočilo.
Tak približan, nemalikujoč, »nesvečan« in razbremenjen odnos do vednosti in trdnosti časa (tistega, ki je bil, in tega, ki je), ponovno vodi k občutku, da sta resno in humorno v tej poeziji in na splošno dve formi enake resnice. Zato ne manjka trenutkov, ko tisti, ki govori, spodmakne tla tistemu, ki razumeva, pesmi so namreč strukturirane kot vednost sama: ne sklepajo vnaprej, dvomijo, dopuščajo možnosti. Nekatere od vrvi, ki so napeljane do preteklega časa, avtor prereže, po drugih stopica iz čistega užitka »pesniškega športa«, na tretjih binglja, držeč se za tanko nit verza in strmi naravnost v sredico skrivnosti. »Res pa je, da ne zagotovo,« dvomi v pesmi Dvom.