To so besede, ki polnijo besedišče in Malejev pesniški slovar ter imaginarij. Je pa neka osrednja beseda in podoba, ki je postavljena že v osredje prve zbirke pesmi, Otok, slutnje, poljub. »Zaprepaden, omotičen, / neponovljivo tih slutim.« Slutiti. Poezija Gašperja Maleja v Rezih v zlatem nadaljuje kontinuirano, neprestano prezentno izkušnjo prvenca, ki bi ji rekli kar »izkušnja slutnje«.
Na primer: »trnje se razrašča skozi stopinje. / kjer bom. nepreklicno.« Slutnja pri Maleju pa ni prežeta s patosom, v njej ni mistike ali mita, ni navezave na kulturnozgodovinski vedno in povsod, občečloveški od nekdaj in za vedno, slutnja je čisti izsledek uma tu in zdaj. Slutnja kot avtorski izdelek. Slutnja ni niti užitek niti slutnja užitka, prav tako izpisovanje (ali branje) verzov ni intelektualno uživaštvo, pač pa je obnje čutiti udarjati jekleno pest misli. Kljub temu pa so slutnje namenjene čistemu užitku, izpisi izkušenj slutenj skozi analizo podob vodijo k sklepu, da ciljajo slutnje k estetiki ali kar estetizaciji refleksije. K razmišljanju o tem navaja tudi naslov zbirke. Ostra, pravilna, dosledna misel je lepa misel. Ta je zadržana, a brez pridržkov, brez komentarjev (sebi), brez opomb (bralcu), brez čustveno napetega spopada (ta je neki zgolj spomin oziroma »negotovost besede, ki jo proglasiš za spomin«), je misel, ki vzdrži spremembo in kontinuiteto, je pa njen spontani rezultat iz miselnega napora izhajajoča drža.
Beremo: »najpreprostejši stavki najnežnejše / kretnje nema skopost dotikov / v vsem tem se prepoznavaš / ne zapišeš ne poveš ne izpelješ / geste« Kot zna zavesti edino metafora, bi lahko zavedla tudi zgoraj uporabljena: omenjeno subjektovo »padanje v prepad« vmesnosti ni prisilno pasivno posredovanje izkušnje, pač pa zavesten sestop uporne misli na tla negotovosti; pot skozi brezpomenje si subjekt koplje z refleksijo, ta je toliko bolj hudourniška, ko ugotovimo, da je tok enakomeren skozi celotno zbirko, besede odmerja od začetka pa do konca: »previdno, stekleno, čisto.« Pesmi (dosledno brez naslovov vzdržujejo svojo anonimnost) se zlivajo ena v drugo, nezanesljive transformacije izkušnje izpričujejo eksistencialno brezvetrje, a vendarle je izseljevanje iz »podob sreče« slutnja(!) utripajočega bivanja, ki je zmožno ustvarjati, gibati svet: »socialna kritika je možna. intimna stiska nepredstavljiva.« O tem ni mogoče reči ničesar (česar ne bi dovolj prepričljivo pojasnile že obravnavane pesmi), pesmi so intimna stiska in bolj kot so intimna stiska, bolj so socialna kritika. Tudi o tem nismo rekli še ničesar tudi to poezijo odrešuje in že v naslednjem trenutku obenem pogublja ljubezen.
In za konec se pesmi usujejo kot dež. Da je nasprotje ravno pravo, da so hladne kaplje na vroči koži, pride dež po ciklu naslovljenem Ekscitacije (po »vzburjenjih« torej). S čistega konca sklepnega odrešilnega naliva je tudi spodaj objavljena pesem. Pesnik kot da se pomakne od »težke obsojenosti na preteklo«. Nekaj se je »stalilo in obsodilo dan na upanje«. A spet se ne zgodi nič dokončnega, najbolj krhko od vsega je upanje, dnevi, ki so nanj obsojeni. Sklenili bi lahko, da je prav to poezija. Krogotok tihega pomladnega dežja skozi sonce, ko si rezi v zlatem izposodijo materialni svet. Poezija je »način, kako kondenzirati zgodbo, ki bo poplavila prostorja. drobna gesta z močjo potresa.«