»Uživamo bolečino. Vsak občutek je potencialna mojstrovina.« Kak zoprn kritik bi se hitro ujezil, da je to zoprna pesniška izjava, pa ne zato, ker naj pesmi ne bi bile nedotaknjeni, literarno nedodelani čustveni izbruhi, pač pa ker komu mar za pesnikove občutke, bralci in kritiki hočejo pesmi, torej svoje občutke. Kaj ima s tem enerđimašina? Kdo ali kaj je enerđimašina? Kako jo razumeti? Če enerđimašina niso izjave, je to celota izjav, konstrukt izjav? Seštevek izjav? Nič od tega. Enerđimašina ni niti matematika niti gradbeništvo in še manj poezija. Je enerđimašino sploh mogoče razumeti? Jo hočemo razumeti? Jo upamo, si jo drznemo razumeti?
Vprašanja so retorična. (Še to ne.) Govorimo o pesniški zbirki Enerđimašina, prvencu Tiborja Hrsa Pandurja. Vprašanja služijo zgolj temu, da se približamo čimbolj točnemu opisu, ki pa bo še zmeraj daleč stran od tega, kaj enerđimašina je. Vsekakor je: ena tistih zbirk, ne prav pogostih, ki so pogumno malo začetniške, malo idealistične, malo nežne, malo zaletave, malo zajebane, malo usekane, malo subtilne, malo nevarne, malo rudimentarne, vsega po malem, malo po vsem. Zdi se, da je enerđimašina tisti trenutek v slovenski poeziji, ko so pesniki končno spet brez strahu pred grobostjo naivnosti, trenutek, ko se pesnik odloči, da bralca ne bo na smrt zdolgočasil že v prvi pesmi, trenutek, ko se pesnik sprosti in izme in poste spet postavi, kamor sodijo, nekam med mumps in dalije, trenutek, ko pesnik nesmisel okoli nas spremeni v dišečo in kipečo energijo. »Ne se vdat tej nežni melanholiji, ki te zaliva v varnost vonja kot zibka iz mahagonija in nostalgičnih sladkarij. Ne se vdat bolečini, to je staromodno. Pleši čez. Simbolisti niso hoteli razlagat. Mi hočemo pomenit.« Kak zoprn kritik bi sklenil, da je zadnji verz zoprn in premalo skrivajoč ambicioznost, pa kaj mu pesnik more, če poskuša na vsak način brati med vrsticami.
Berimo z lahkotno kulturnoreferenčno stihijo oplojene naslove pesmi: One revolution per second, Adendum h Karamazovim, Etide za molja v žarnici, Deklaracija človeške odvisnosti, Virdžinija Volk, Divided We Stand, Poljubi se, odjebi svet. In tako dalje. »Pesniki z mislimi fukajo med sabo. Plodijo se kot muhe. Zato je poezija nesmrtna.« Lažje vam bo spoznati Enerđimašino, če boste vedeli, da je to poezija, ki je že ugotovila, da je poezija kul. (Ker je bilo geslo že zasedeno, so za svoje vzeli: »Poezija je seksi!«) Ve, da je pesniška iskrenost (iskrenost pod narekovaji, jasno) zabavna igra. Da je poezija čista ludnica. In je pravzaprav vse pod narekovaji. In predvsem da je mogoče s poezijo kdaj koga spraviti v posteljo. Avtor je član skupine Paraliterarna organizacija I.D.I.O.T., ki izdaja svojo revijo (tri številke do zdaj) in poeziji posveča duhovito-duhovno skrb v obliki občasne organizacije pesniških predvečerov, pod okrilje vzame tudi avtorje manifestov, proze in teoretskih tekstov. Čisto mimogrede torej trosijo svoja semena na kulturno-intelektualni cvet nacije, predvsem pa je za razumevanje Enerđimašine bistveno vedeti, da so pesniki pod znamko I.D.I.O.T. vsi natančno eno sekundo pred naslednjo revolucijo.
Kakorkoli, Enerđimašina je dandanašnji Človek z bombami, ki pobira od plemenite agresije (»Trupla z vrha trupel vladajo«) do hipersenzibilne implozije: »Si jo slišala? Si slišala to tišino?« Duhovitost nekje vmes zamenja posel in se specializira za iskren gnev, ki se požvižga na vseenost in se raje razpira kot žlahtna egomanija. Enerđimašina ni izrekanje resnic, ki bi prihajalo izpod podtalja besede, ki bi ležale nekje pod izrečenim, to je neposreden »fuck off« ovinkom okoli čustev, to je odsotnost preračunljivosti, to je sporočilo svetu (pa kaj če v gluho nebo!): »Raje sublimne etide kot prazni spektakli!« Predvsem je to knjiga, ki vošči »vso srečo« tistim, ki jo bodo razumeli kot mašino za proizvajanje energije.
Še vaja za doma: Kaj je skušal avtor povedati z verzom »Evropa umira v pižami na mrzlih ploščicah«?
