Roman Štefica Cvek v krempljih življenja bržkone sodi med najbolj znana dela Dubravke Ugrešić, ki jo lahko brez prevelikih odlašanj umestimo med sodobne klasike. V veliki meri je h kultnosti romana prispevala ekranizacija pod režisersko taktirko Rajka Grlića v zgodnjih osemdesetih letih, na podlagi katere so mnoge replike iz filma postale del urbane komunikacije in večnega šaljivega citiranja (ena takšnih replik je tista, ki jo v filmu izreče Bata Živojinović: »Sad ću da te karam…«). Če sodimo po svežem prevodu v slovenščino in dramski uprizoritvi, katere premiera je bila aprila v Zagrebu, bi lahko sklepali, da je ta kratki roman, spisan v postmodernističnem slogu, še vedno aktualen. Pa je res?
Da in ne. Da v smislu teme, ki jo obravnava – gre namreč za nekakšno jugoslovansko predhodnico Bridget Jones, in recimo, da so nekoliko izgubljene, z malenkostmi obsedene histerične ženske, ki se jih z bolj ali manj humorne distance loteva feministična avtorica (ta je s svojimi vmešavanji v besedilo pravzaprav njegova druga junakinja), še vedno aktualne. Recimo, da nam še vedno lahko postrežejo z nasmeškom ali dvema. Glede na to, da se na splošno nesrečo najbolj besnih feministk v zadnjih dvajsetih letih ni zgodil preobrat in ženske nismo zavladale svetu, je Ugrešićina izgubljena ovčica še vedno lahko… denimo zabavna? Še vedno obstajajo ženske, ki se lahko s hujšanjem obsedeno in moškega iščočo Štefico Cvek deloma poistovetijo, deloma pa si oddahnejo, saj v njihovem primeru le ni tako hudo, kajne?
Denimo. Kaj pa tehnika pisanja romana? Roman je pisan v sedaj že preživelem postmodernističnem slogu, ki pa je v osemdesetih, torej tedaj, ko je roman izšel, na teh prostorih doživel svoj vrh. To pomeni, da nas ob branju čaka citiranje (Ugrešićeva v vsak začetek poglavja vnaša nasvete iz ženskih revij, na primer: »Nikoli si ne sušite las, medtem ko ležite v banji, polni vode.«, odlomke drugih romanov ipd.), čaka nas vmešavanje avtorice v branje in konstantno opominjanje, da je to, kar berete, fikcija (»Prijatelji so mi rekli, da bi morala napisati 'žensko' zgodbo.« Ali pa: »Avtorica pošteno priznava, da je imela večje pretenzije.«), in ne nazadnje – čaka nas imitiranje žanra ljubezenskih romanov. Skratka, šolski primer postmodernistične literature. Ki je bila v času, ki jo je povzdignil, miselno najbrž nadvse zanimiva zaradi novotarij, ki jih je prinesla, danes pa morda manj.
Ob vprašanju o aktualnosti se pravzaprav spotaknemo ob tale paradoks: roman je pogojno še vedno zanimiv, če govorimo o temi, ki jo obravnava, in ni zanimiv, če govorimo o načinu, kako jo obravnava. Paradoks zato, ker če se Ugrešićeva prav te teme ne bi lotila na način postmodernistične metafikcije, bi pred sabo dejansko imeli zgolj plehek ljubezenski roman, zgolj Bridget Jones. Da ne bo pomote: roman je vsekakor napisan spretno, mestoma duhovito in ustreza vsem parametrom svojega žanra oziroma parodije tega žanra. Vprašanje je le, ali ga je ob poplavi vseh sveže napisanih knjig, med katerimi so mnoge tudi dobre ali zelo dobre, še vredno brati. Če se denimo še niste spoznali s postmodernizmom, je to nadvse prikupen skorajda učbenik. Če pa se še niste spoznali z Dubravko Ugrešić – raje začnite drugje.