Iztok Osojnik kot pesnik z že dodobra ovrednotenim, renomiranim opusom ter številnimi nagradami, ki jih je prejel za svoje pesniške zbirke, pravzaprav ne sodi povsem v koncept te rubrike, a je med predstavitve sodobnih pesnikov odbran z razlogom in, verjamemo, upravičeno. Je eno redkih imen, ki jim na eni strani pripisujejo avtorsko moč sodobnega klasika, obenem pa je z vsako novo zbirko pesnik z obema nogama zasidran v aktualnosti, ki jo uspe v svojem jezikovnem in vsebinskem nastopu vsakič znova prepričljivo invocirati.
Tektonsko gibanje sodobnosti v temah, močna sugestivnost živega, znanega in na novo artikuliranega jezika ter velika moč vsebinskega samoobnavljanja veljajo tudi za zadnji zbirki Globalni sistem za pozicioniranje (LUD Literatura, 2008) in Izbrisano mesto (Center za slovensko književnost, 2010). Opazen je izkustveni pomik: v zbirki iz leta 2008 se skuša ne brez ironije s pomočjo visoke tehnologije karseda natančno umestiti na zemljevide, dve leti kasneje pa naslovno pesem zbirke začenja takole: »Nekega dne, ko sem na zemljevidu iskal manjši kraj, sem opazil, da na njem ni več mojega mesta. /.../ kjer naj bi bilo označeno moje mesto, je sedel nenavadno velik in kosmati pajek.« Pesnik začenja od začetka. Nastopi s poznano surovo intelektualno silo in artikulirano čutnostjo, povsem nova pa je izkušnja sicer večno enake banalnosti in nesmiselnosti sveta, kakršen je zgolj druga plat »izvabljanja ritmične ekstaze« iz svojega bivanja in stopanja v dražljivo dvoumni smisel skozi besede. Pomembno vlogo v zbirki ima izkušnja s klišejem (kot bodo kasneje pokazale Pariške depresije): »Opazil sem tudi, da je iz benda Yeah yeah yeah nenadoma izginil basist. Precej zoprna zadeva.« Odločno pa je nastop uperjen tudi proti reproduciranju smrti v obliki institucionalnih praks, kakršne so pri Osojniku kariere kariernih pesnikov, katerih nujni sestavni del je poljubljanje z ostarelimi damami, ki vodijo rezidence in podeljujejo štipendije.
Prevladujoče vzdušje zbirke je zgoščeno v ciklu Pariške depresije, kjer so na eni strani bordeli v Bruslju, trgovina z belim blagom, rezanje organov iz živih teles, kanclagerji in zravnanje Faludže z zemljo, na drugi pa neznosno udobje pisanja poezije. »Vsi vemo, da gre za pošastne zločine in krivice, ki jih ne more opravičiti ali oprati noben whitmanovski pozdrav demokraciji.« Cikel predoči prepad in obenem most med brutalno vsakdanjo izkušnjo slehernika in nežno pretresenostjo pesnika, poskuša definirati, kje sta si vsaksebi in ali nista izjemoma eno in isto. Nujno morata biti eno in isto, kot da pravi Osojnik. Pesnik ne more ničesar relevantnega povedati zgolj iz svojega pesništva, po Osojnikovi definiciji je pesnik (ne glede na poklic) človek, »od katerega ni nobene koristi, ki stoji na ulici in razmišlja, odrasel in dodobra predelan v življenju, tako kot vsak, ki je veliko razmišljal in dal marsikaj skozi, ne da bi vedel, da kaj daje skozi /.../«
Vprašati se iskreno: »Ali sem človek, ki lahko pove kaj pametnega? /.../ Samo v času, ko sem napisal to pesem, je umrlo več sto otrok.« Pesnikova ost je, brez da bi v ozadju slišali bojni alarm, uperjena v pesniške klišeje in kliše pesnika, ves čas pa je na strani pesmi, ki ni nič drugega kot pečat ustvarjalnega, zagnanega in prožnega načina življenja. Etičnega življenja? »Toda ethos je še nekaj drugega, je stanje izstopa iz pasti dobrega in zla. Človek ne počne dobrih dejanj zaradi potrebe ali dolžnosti po dobrem ravnanju, ampak zaradi eksistencialne natančnosti.« Kar torej to poezijo poraja, ni nič drugega kot to, kar je v osnovi nepesniško, vsakomur dostopno in umljivo. Osojnikova poezija je zgolj dosledno izvajanje posameznika, ki od svoje javne izpostavitve zahteva namesto ležerne naslonitve na nezainteresirani kolektiv in površnega posameznika vsakič znova bolj dognanega sebe.