Enakega mnenja je filozofinja Marina Gržinić, ki je knjigi Greifove spisala uvodno študijo. Meni, da delo prinaša precizen političen pogled na dogajanja v slovenski družbi in onkraj njenih meja. Tatjana Greif, arheologinja, esejistka, publicistka in aktivistka, po mnenju Gržinićeve zavzema eno od pomembnih političnih pozicij v našem prostoru. "Njeno delo sestoji iz neizprosne kritike socialno-družbene realnosti tega, kar jaz imenujem turbo neoliberalni kapitalistični svet Slovenije. Pisanje zajema tudi kritiko in analizo Evropske unije in pokaže, da obstaja tudi v evropskem prostoru restriktivna politika, ki izvaja okrepljeno kontrolo meja." Izbrana besedila o vsakovrstnih mejah, ki jih postavlja družba, so že bila objavljena v dnevni in drugi publicistiki. Gržinićeva je še dejala, da se zdijo zapisi včasih tako kritični, da se zdijo fiktivni, a čas pokaže, da so analize še kako natančne in odslikavajoče resnično stanje.
Tudi eseje, teoretska dela, članke in dnevniške zapiske iz Lezbičnega bara Nataše Velikonja smo v zadnjem desetletju že imeli priložnost brati v socioloških zbornikih, v literarnih, znanstvenih in teoretskih revijah pa tudi v gledaliških listih in LGBT publikacijah. Avtorica je uveljavljena kot pesnica, esejistka, prevajalka in piska teoretskih besedil, izdala je štiri pesniške zbirke, po Fragmentih svobode iz leta 2008 pa je to njena druga nepesniška knjiga. Vseeno pa imajo njeni eseji s poezijo veliko skupnega. "Kot se v njeni poeziji v prozi pozna tisti del njenega ustvarjanja, ki je esejističen, političen in kulturološki, se tudi v tej knjigi pozna njena poetska plat, saj uporablja izjemno bogat, zgoščen jezik." Po mnenju Urške Sterle sta obe deli obvezno čtivo LGBT-študij.
Če obe avtorici in aktivistki že imata svoje mesto v slovenskem kulturnem okolju, bi to težko rekli za Renée Vivien (1877). Prevajalka dela Prikazala se mi je ženska Špela Bibič meni, da je avtorica spregledana, prevod pa je tako oživljanje pozabljenega dela, hkrati pa je knjiga sploh prvi slovenski prevod kakšnega njenega zapisa. V njem "ne gre le za osebno izpoved avtorice, ampak je tudi pomemben zgodovinski dokument zelo pestrega družbenega in kulturnega dogajanja v Parizu v začetku 20. stoletja", je dejala in med drugim spomnila, da imamo pri Vivienovi opraviti z Britanko, ki je vseskozi pisala v francoščini, bila za razliko od sodobnice Radclyffe Hall na svojo seksualnost ponosna, hkrati pa je delo tudi že ostra kritika patriarhalne družbe.