Hansenovi otroci, kakor nekateri olepševalno imenujejo pokveke, ki s seboj prelagajo mrtve kepe mesa, gnojne bule in pohabljene okončine, so v Spahićevem paralelnem svetu bitja, ki izvabljajo gnus, a tudi sočutje. Prek prvoosebnega pripovedovalca, ki občepi v anonimnosti, je bralec potegnjen v njihova sanitarna čustvena stanja. Izve denimo, da se dan izmaličencev običajno začenja z opazovanjem, kakšne spremembe so doletele njihova telesa, in glede na rezultate se razpoloženje postavi bodisi na stran samomorilske depresije ali blagega veselja. Ko je protagonist pahnjen v leprozorij, kar je prej ali slej doletelo vse okužene osebe, da zdravi ne bi živeli v nenehnem strahu, njegovo telo še ni pretirano iznakaženo, a se prestraši, ko je ob pogledu na preostale videl, "kakšno brezkompromisno pošast nosi v sebi".
Od večine piscev bi bilo pričakovati, da bodo na tej vsebinski podlagi, ki ponuja izhodišče za brutalnost in udrihanje po človečnosti, stavili na šokantno zgodbo, toda črnogorski literat licitira za bralčevo pozornost predvsem s prefinjenim slogom. Pričujoče delo se namreč "sliši" kot ubrana stavčna simfonija, saj si besede ponujajo intonacijo druga drugi ter odzvanjajo nezlajnano melodijo.
Primarno se avtor torej izkaže kot odličen postmodernistični besedni arhitekt, vendar ne gre zanemariti njegovega smisla za pripovedovanje. Sočasno ustvarja zatohlo in zračno vzdušje. Prizore, v katerih nastopajo nalomljene kosti, litri krvi ali gosti izbljuvki, namreč sprostijo tragikomični vložki, kot je podzgodba, kako so prebivalci leprozorija med drugo svetovno vojno mislili, da so Nemci prišli vzpostavit red v njihovo državo, saj zaradi življenja v karanteni niso vedeli za obstoj krutega nacističnega stroja. Grotesknost nekoliko omehča denimo tudi podatek, da je prenekateri gobavec ljudi zabaval s požiranjem stekla, saj zaradi otrplega požiralnika ni čutil bolečin.
Pisec spretno prepleta intimno stisko protagonistov z vsesplošno družbeno tesnobo, ki jo je konec osemdesetih proizvajala Ceausescujeva diktatura. Eden najmočnejših vsebinskih momentov se pokaže v kadru, ko prebivalci leprozorija komentirajo boje med hlapci režima in protestniki, ki se jim slikajo na drugi strani okenske šipe, saj je tu ustvarjen pogled na zunanje trpljenje skozi notranje trpljenje. Spahiću gre morda zameriti le, da se ne ukvarja nekoliko intenzivneje z življenjskim načrtom dveh osrednjih likov, pobegom iz osame v "boljše" življenje.
