Poetični tektonski premiki
Tone Pavček se je ustvarjalno proslavil, ko je leta 1953 v sodelovanju z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem iz verzov spletel slovito zbirko Pesmi štirih, ki je v času podrejanja kolektivizmu ponudila pomemben obrat v intimo. Poleg uspešnih pesniških zbirk za odrasle, kot so bile Ujeti ocean (1964), Iskanje sveta (1973), Poganske hvalnice (1976), Dediščina (1983) ali Goličava (1988), je primaknil pomemben delež tudi k otroški in mladinski literaturi. Le malokateri otrok ne pozna Jurija Murija v Afriki (1962), ki je pred dobrim mesecem dobil že drugo nadaljevanje, Juri Muri po Sloveniji, mnogim pa so se v spomin vtisnile tudi Čenčarije (1975), Besede za sladkosnede (1991) ali Deček gre za soncem (1998). Pavček je tako sodil v krog redkih domačih literatov, ki so se znali priljubiti vsem generacijam. "Če ne bomo brali, nas bo pobralo," je opozarjal.
Pavček se je ob začetnih pesniških korakih oklepal zlasti vitalizma in idiličnega pogleda na zemljo. O svojem zgodnjem liričnem obdobju je nekoč dejal: "To dvoje, zemlja in beseda, mi je ostalo iz mladosti kot pravir življenjske moči, tista pramati, h kateri se nenehno vračam." Kasneje se je nagibal k refleksivnim verzom, nato pa konec 70. let trčil ob smrtno ranljivost in zato moral izvesti ustvarjalni zasuk. Kot je nekoč zatrdil literarni zgodovinar in teoretik Matjaž Kmecl, se je tedaj v Pavčkovi poeziji zgodil tektonski premik in spoznal je, da je treba v življenje verjeti, da ni samo svetloba, je tudi tema, v kateri pa je tudi svetloba. V njegovih zbirkah, izdanih v zadnjih dveh desetletjih, pa je moč začutiti tudi spogledovanje s satirično ironijo. Za svoje literarno ustvarjanje je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, slabih dvajset let kasneje pa še Prešernovo nagrado.
Ustvarjalni "multipraktik"
Čeprav je bil Tone Pavček po izobrazbi pravnik, je gojil zanimanje za vse kaj drugega kot postopanje po sodnih dvoranah. V petdesetih letih je tri leta delal kot novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, za kratek čas se je nato preizkusil na radiu, med letoma 1963 in 1972 pa je služboval kot urednik kulturno-umetniškega programa RTV Slovenija. Nekaj časa je vzporedno s slednjo funkcijo ravnateljeval Mladinskemu gledališču, po končani televizijski karieri pa se je povzpel na mesto odgovornega urednika Cankarjeve založbe, kjer je vztrajal vse do upokojitve leta 1990, medtem pa štiri leta (1979-1983) tudi predsedoval Društvu slovenskih pisateljev.
Nezanemarljiv pečat je pustil na prevajalskem področju, kjer se je loteval ruskih avtorjev, v letih pred osamosvojitvijo Slovenije pa se je kot poslanec slovenske skupščine preizkusil celo v politiki.