Njegove priljubljene teme so vse tiste, ki jim pritičejo resni in svečani toni: slovenska identiteta, slovenska kultura, slovenski jezik. Besedila, ki jih grabi v svoj jezikovno in poetološko zašiljeni mehanizem travestije, jemlje iz kanona, najraje od tam, kjer so se (s)tvorili slovenski literarni miti, pa v isti sapi še narodnobuditeljski kontekst in slovenski kulturniški kompleks. Posebej ljub mu je Prešeren, ki je v preteklosti že romal skozi avtorjeve pesmi, najbolj polno pa je letos oživel v ilustrirani dramski pesnitvi Passion de Presheren. Kar nekaj satiričnih pogledov na slovensko kulturniško samodrštvo se je nateklo tudi v Rozmanovo zadnjo zbirko Izbrane Rozine v akciji, ki ponuja selektiven vpogled v avtorjevo ustvarjanje minulih let.
Besedni obroč pada čez trupe in trupla številnih nacionalnih travm, od rasne čistosti, ki naj bi jo celo že z mednarodno zloglasnim slovesom predstavljali prav Slovenci, v pesmi Intronacionala, kjer se izjasni, zakaj se zavedno rima na zagovedno in kjer domača etnogrupa budno pazi, kdo gre s kom, jasno, ker nas je samo milijon. Grenko socialno anekdoto, ustrezno pretvorjeno v sodbo današnjih dni, prinese literarni standard v pesmi Jernej in njegova pravica, kjer bi bilo domačemu bralcu vsaj malo tuje, če kakemu tranzicijskemu lumpenmanagerju tovarne ne bi uspelo pripeljati na rob stečaja. Tako ga vidi Roza: "/.../ in njeno vrednost maksimalno zbit, / število delavcev prepolovit, / nakar je kot sanacijski program / najel kredit in jo odkupil sam." Roza branje slovenske literarne klasike pretvori v sodobno socialno (de)moralko, ki v fatalističnem jernejevskem značaju prinaša afirmacijo programskega razumevanja nauka o nemoči, jalovi pravici in zaupanja nevrednih oblasteh. Struktura pesmi pa vendarle poudarja negacijo postanih razumevanj arhetipskega slovenskega junaka. Rozin Jernej namreč prihaja kot molčeči apostol pravice, prerok upora, v pesnitvi aktiven, hitro razmišljujoč in ekonomično ukrepajoč, za nameček niti malo solzav in z dragocenim časom razmetavajoč. Pokadi svoj lucky strike in sklene, da obide vse inštance, od predsednika države, svetega pisma in ustave - kar nemudoma gre šibice iskat.
Ne manjka pa niti sodobnih amoralk. Resno učenjaško snov prinaša Uvod v Martina Krpana s civilizacijskimi postavami, evropskim redom, ponosom in delniškim donosom, evropsko častjo in pomenom gole sile v zgodovinskem toku, onkraj sklepov in ukrepov. Sploh pa onkraj "debat, anket, razprav, okroglih miz / o tem, ali se da premagat zlo, / ne da spustiš se na njegov nivo." Nič olajšanja ne prinese pesem Lepa Vida v akciji, kjer slavna tragična junakinja ponavlja stare napake in zagreši še ducat novih. Predvsem pozabi na mobi uporabniški šejkpaket "za dobo najmanj štirih let, / ki vanj je vključena pravica / do mednarodnega klica." Znana je usoda romance med Urško in njenim snubcem - če bi brali časopise, bi že vedeli, da so posredi prišle bankine, neurejen asfalt in pretirana hitrost. V zraku pri Rozi vseskozi ostaja ljubezen, a tudi globalni komercialni diletantizem in skozi dolge zgodovine odporni kulturni šovinizem: "Vse crke, ki so imele brke / so jih morale obrit, / da so mogle po tej težki / elektronski poti prit." In tako naprej. Od estetskih in etičnih visočav bujno raslega slovenskega kulturnega historiata do njegove logične izpeljave. Ne do srčne himne, prepoznavne zastave, državniškega sentimenta in ponosnega reprezentanta (ki narodove hvalnice rima v bolj aplikativnem jeziku in splošno pomanjkanje menjalnih valut kompenzira z izborno zemljepisno lego), pač pa do čisto zaresne stiske jezika. Jasno, onkraj lahkomodernistične pesniške metafore.
Med Rozinimi najbolj bučnimi pesniškimi temami je namreč ujetost v ječo jezika z majhnim dometom recepcije, kritike in eksistenčne podlage za njegovega poklicnega uporabnika. Portretira jo kot zaklonišče, v katerem se otroci igrajo vojake, medtem ko se zunaj v resnici bije boj. "Ampak dokler je tu notri tudi hrana, / se rajši pridno igram. Je že v redu mama." Sindrom Rozine poezije se tu stika s prevladujočimi tokovi sodobnega pesništva, kjer je udeležba v ustvarjalnih poljih prav tako pogojena, spodbujana in vzdrževana z relativno znosnim sistemom državne podpore. Vsekakor je Rozmanova igra tostran ludizma ali drugih solipsističnih praks sodobne poezije, relevantna pa ni le kot bogata bralna izkušnja, pač pa predvsem zaradi svojih prizadevanj, da bi se brezsramna parodija mehko staknila z namero, da se nam domača literarna mitologija prikaže demitologizirana. Ali morda le, preprosto rečeno, v vsebinskih konstruktih po načrtih sodobnosti ter pomenskimi poudarki po okusnejših receptih.