Živel je dolgo in v za Slovence izjemnem 20. stoletju, pravi njegova hči, zato je to zlasti knjiga o razburljivem stoletju, njegovih premenah in ljudeh, ki so v njih odločilno sodelovali. Vidmar je preživel zares usodna dogajanja: obe balkanski vojni s poletom jugoslovanske ideje, prvo svetovno vojno z oktobrsko revolucijo in propadom dveh cesarstev ter nastankom vrste nacionalnih držav; pa vznik fašizma in nacizma, drugo svetovno vojno s koncem kolonializma in velikih imperijev ter najbolj dramatična leta v zgodovini slovenskega naroda - okupacijo Jugoslavije, osvobodilno vojno, našo revolucijo in dokončno osvoboditev. Šestindevetdesetleten in že betežen je dočakal tudi osamosvojitev Slovenije. Takrat je obiskovalcema iz nove slovenske stvarnosti zabrusil: "Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!"
Politika in njen smisel
Ta meščanski individualist liberalne vzgoje in ateističnega svetovnega nazora, ki se je pridružil Osvobodilni fronti, partizanstvu in komunistom, od leta 1952 do 1976 pa tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je o smislu politike leta 1958 zapisal: "Naša politika, ki se je v začetku naše poti popolnoma osramotila, da je izgubila sleherno zaupanje in spoštovanje, ki bi ga mogli gojiti do nje, je postala politikantstvo in sovražno spletkarjenje v imenu osebnih in strankarskih interesov. Vsa zgodovina, ki smo jo preživeli, pa nas je zavezovala, da smo se morali stalno ukvarjati ravno s politiko, ki naj bi dobila novo in tehtno vsebino. Veliki in burni dogodki polpreteklega časa, zlasti pa osvobodilni boj in njegov dvojni nacionalni in socialni smisel so nas naposled poučili in prepričali, da je politika kljub vsemu neko v grobem realnem svetu snujoče iskanje smisla vsemu, kar počnemo. Slovenci, ki smo se o tem prepričali šele v tem času, smo šele zdaj dokončno dozoreli in postali narod."
V delu Moj obraz, ki je svojevrstna biografija nemara osrednje slovenske kulturno-politične osebnosti preteklega stoletja, zanimivih navedkov iz Vidmarjevih del, kakršen je zgornji, kar mrgoli. O slovenski Cerkvi med drugo svetovno vojno med drugim razmišlja v zapisu po branju knjige učiteljice Podbevškove Sveti Urh, kroniki dogodkov na tem pošastnem morišču: "Narodno izdajstvo našega katoliškega tabora je bilo razjasnjeno že v teku osvobodilne vojne in obsojeno, kar ustreza pravici. Spričo vsega, kar sem bral v tej knjigi, me zaposluje drugo izdajstvo, ki ga je zagrešila slovenska cerkev in ki je danes bolj potrebno premisleka in osvetlitve. To je njeno izdajstvo nauka, tiste filozofske moralne misli, ki cerkvi daje smisel in pomen, kakršnega ima," piše Vidmar in nadaljuje: "Edini resnično pomembni del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta del svojega nauka je slovenska cerkev izdala najogabneje /.../ Kaj bi bilo naravnejšega in bolj skladnega z njenim poslanstvom, kakor v veliki stiski stopiti na stran ljudstva, ga podpreti v njegovem strašnem boju zoper premočne sovražnike, kakor se je na primer zgodilo na Poljskem? Dati narodu moralno oporo, strniti ga in s tem stopnjevati njegovo živo moč! Kaj bi bilo naravnejšega, pa naj bi ta boj vodil kdor koli, saj je šlo za obstoj naroda? Toda ne. Cerkev se je umaknila in se naposled zbezala z okupatorjem proti lastnemu ljudstvu, kakor da bi šla z ljudstvom proti sovražniku. Zakaj? Ker je očitno spadala med tiste, ki so gledali na svoje interese in zlasti na svojo oblast."
O oblasti in umetnosti
Zanimivo je tudi njegovo razmišljanje o tem, kar nekateri danes označujejo za "državljansko vojno". Takole piše: "Seveda so belogardisti govorili, da se bijejo za narod, za vero in boga. Boga lahko nemara tu izpustimo. Človeška pomoč mu pač ni potrebna. Za narod? Na strani okupatorja, tudi tistega, ki je hotel Slovence kratko malo razseliti? Boj za vero? Če imam vero, jo pač imam in nihče mi je ne more vzeti. Imam jo, zakaj bi se tedaj boril zanjo? Če jo hočem uveljaviti, jo bom skušal s prepričevanjem in še učinkoviteje z vedenjem in ravnanjem. Kdor pa se bori za svojo vero z nasiljem, se popolnoma očitno ne bori zanjo, temveč za nekaj drugega. Morda za njen privilegiran položaj ali za položaj in privilegije tistih, ki jo imajo v zakupu, za njihovo oblast. Boj za oblast je edini smisel vsega tega cerkvenega početja!"
O svojem odnosu do umetnosti pa Vidmar med drugim govori v zapisu iz leta 1965. "Sto in stokrat sem se pri svojem delu spraševal, kaj pravzaprav hočem in kaj morem dati naši kulturi. /.../ Štel sem si v slabo, da nisem nikdar pripadal nobeni artistični struji in da sem povsem, dejal bi, abstraktno poudarjal samo kvaliteto duha v literaturi. Ali je to dovolj? Ali ni premalo konkretno? Kardeljeve besede (izrečene ob Vidmarjevi 70-letnici, op.p.) so me potrdile v prepričanju, da je boj za dragocenost umetnosti, se pravi za zahtevo, da bodi umetnost delo dragocenih, umsko bogatih in visokih osebnosti, smiseln in važen. Kajti samo taka umetnost nas lahko prevzema in nam odpira nove pokrajine boljše človeške narave in njeno temeljno, neusahljivo težnjo k smiselnemu in lepemu življenju."
