Čez dobra dva tedna izide Ples z zmaji, peto nadaljevanje njegove fantazijske sage Pesem ledu in ognja, ki jo bralci nestrpno pričakujejo že pet let, v nedeljo je bil na sporedu zadnji del izjemno popularne nadaljevanke Igra prestolov, ki jo je po prvem delu sage posnela hiša HBO, povrh tega pa so te dni predstavili še slovenski prevod Vranje gostije, četrtega dela sage Pesmi ledu in ognja, ki so jo po vsem svetu prodali v 16 milijonih izvodov. In čemu se lahko zahvalimo za ta ekskluziven obisk? "Poljakom!" se smeji Martin. Vsi njegovi nastopi so namreč razprodani tri ali štiri leta vnaprej. Pred leti se je tako dogovoril tudi za gostovanje na Poljskem in zgolj naključje je naneslo, da ga je slovenski založnik, Mladinska knjiga, povabil v Slovenijo, ravno ko je bil v soseski.

Izvedela sem, da boste danes večerjali v Predjamskem gradu?

Da, obožujem gradove, posebej tiste, ki imajo neko zgodovinsko ozadje, legende o umorih, izdajstvih, bitkah...

Jih potem vpeljete v svoje delo?

Vsekakor. Uporabljam domišljijo, kolikor je mogoče, a včasih so zgodovinske zgodbe odličen material in jih moram uporabiti. Toda ne vzamem jih dobesedno, vedno kaj spremenim in vpletem lastne junake.

Ste tudi velik poznavalec evropskega srednjega veka. Ste kdaj pomislili, da bi napisali zgodovinski roman?

Sem, toda problem je v tem, da vedno veste, kako se bo takšen roman končal. Veste, kdo je dobil vojno, kdo je končal na prestolu, kdo je umrl grozne smrti, koga so zastrupili... Svoje bralce hočem držati na robu, želim, da so v strahu za svoje priljubljene junake, ali bodo preživeli, ali jim bo uspelo v njihovih namenih ali pa jih na naslednji strani ne bo več.

In zato ubijate svoje glavne junake?

O, da. Nočem, da moji bralci samo berejo, hočem, da knjigo živijo, kot bi se stvari dejansko dogajale njimi. Da bi mi to uspelo, pa moram aktivirati bralčeve emocije. Vsi smo brali knjige z junaki, ki se borijo proti dvajseterici sovragov, a kljub temu vemo, da bodo preživeli, ker so pač junaki. Tudi takšne knjige so lahko zabavne, a to ni to, kar hočem. Če me na ulici napade oborožena dvajseterica, bom grozno prestrašen in bo moje življenje v resni nevarnosti. Hočem, da to čutite.

Novinarji nenehno poudarjamo, da je vaša fantazijska saga polna nasilja, seksa, tiranije, posilstev, krvoskrunstva. Bi lahko tudi sami zase rekli, da ste bolj "nasilni" od drugih pisateljev?

Ko so moje knjige začele izhajati pred 15 leti, so dejansko veljale za bolj priostrene, nebrušene in realistične. Tolkien na primer sploh ni omenjal seksa, pisatelji, ki so mu sledili in so pisali za otroke in mladino, ravno tako ne. Sam sem hotel napisati fantazijo za odrasle in bolj sofisticirane bralce in pred ničimer si nisem zatiskal oči. Vojna ni samo pustolovska zgodba o herojskih delih, ljudje v vojni umirajo, vreščijo od bolečin, ogromno je gorja. Kot pisatelj se čutim zavezanega, da prikažem tudi grdo stran vojne. Toda zdi se mi, da sem s svojimi knjigami spodbudil nekakšen trend, saj so se pojavili mlajši fantazijski pisatelji, ki sem jih morda navdihnil in zaradi katerih me v nobenem primeru ne morete več razglašati za najbolj nasilnega fantazijskega avtorja. Joe Abercrombie ali Richard K. Morgan in drugi me krepko presegajo v smislu vpeljave seksa in nasilja, tako kot sem tudi sam presegal svoje predhodnike.

Vaši junaki so zelo mladi, to so trinajstletne device, ki se poročajo, in petnajstletniki, ki se bojujejo na bojnem polju.

Seveda, to sodi v kontekst srednjega veka, ki ga uporabljam za ozadje svojih knjig. Koncept adolescence, ki je pomemben del ameriške kulture, tedaj ni obstajal. Bil si otrok in nato si postal odrasel. Še danes imamo ritualne ostanke tega časa. Na judovski bar micvi trinajstletni fantje postanejo "moški" in sam sem se v istih letih udeležil podobnega rituala, birme, ko sem zakramente, ki sem jih dobil pri krstu, moral potrditi kot odrasla oseba. V srednjem veku so že osemletnike pošiljali v rejništvo kot paže, družnike, točaje ali oprode. Od dvanajstletnega oprode so pričakovali, da svojega viteza spremlja v bitko in morebiti tam pogine. To dobo reflektiram v svojih knjigah, toda kljub temu, da pišem o dvanajstletnih oprodah, to ni branje za dvanajstletnike. Mejo bi povlekel pri petnajstem ali šestnajstletnem letu, sicer pa je to knjiga za odrasle.

Prej ste omenili Tolkiena in njegove posnemovalce. Ste v svoji fantaziji namenoma in načrtno hoteli zrušiti določena pravila, ki jih je postavil oče sodobne fantazije?

Sem. Obožujem Tolkiena, a je po njem nastalo ogromno skoraj suženjsko posnemovalne fantazijske literature. In v veliko primerih so ga povsem narobe razumeli, saj je bil bolj kompleksen pisatelj kot večina tistih, ki je sledila njegovem modelu.

Katera specifična pravila ste rušili ali nadgrajevali? Spolne vloge v vaši sagi so gotovo netipične za fantazijski kontekst.

V tem primeru je Tolkien definitivno pripadal svoji generaciji, čeprav se je odrezal bolje, kot mu priznavajo. Res je, imel je samo nekaj žensk v glavnih vlogah. Arwen je pomembna, ker se zanjo zanima Aragorn, a je ne boste velikokrat srečali... Toda središčna vloga je pripadla Eowyn, ki nastopa v prekrasnem prizoru bitke s čarovnico, ko ji ta reče, da ji noben mož ne more prizadejati, a ji Eowyn odvrne, da ni mož, in jo sama pokonča. To je odličen trenutek! Moral sem biti pozoren tudi na druge fantazijske stereotipe. Se spomnite bojevniške princese Ksene? Oboževal sem to nadaljevanko, bila je zabavna, a tako nerealistična. Če hočete princeso, ki se bo dejansko borila, to ne more biti Lucy Lawless v bikiniju iz verižnine! Prej bo videti kot moja junakinja Brienne, z močno strukturo zgornjega dela telesa in mišicami kot dvigalec uteži, da se bo lahko pomerila z moškimi. Pomembna je tudi psihična in ne samo fizična moč, za kar obstajajo zgodovinski modeli, kot je bila Eleonora Akvitanska. Ne vem, ali jo v Sloveniji poznate, a bila je zelo pomembna v britanski in francoski zgodovini, je mati Riharda Levjesrčnega in kralja Johna Lacklanda, velika voditeljica, ki ni nikoli kraljevala, a je uveljavljala svojo moč preko moških. Vse to sem hotel zaobjeti, prednost velikih knjig, kot je moja, pa je ravno v tem, da to omogočajo. Če mene vprašate, je to tudi edini način, da portretirate ljudi: imeti morate dobre in slabe ženske, močne in slabotne, tiste, ki uporabljajo svojo seksualnost, in tiste, ki se je bojijo, tiste, ki so ponižno religiozne, in tiste, ki so zelo cinične. Ves spekter torej.

Sago ste si zamislili kot trilogijo, naslednji mesec izide peta knjiga, napovedanih jih je skupaj sedem. Kaj se je vmes zgodilo?

Tolkien je nekoč rekel, da bi moral biti Gospodar prstanov le nadaljevanje Hobita, a je zgodba v procesu pripovedovanja prerasla prvotni okvir, in isto se je zgodilo meni. In še vedno raste, upam, da jo bom dokončal do sedme knjige, a v tem trenutku vam ne morem prav ničesar zagotoviti. To je enotna, zelo dolga in komplicirana zgodba in ne vnaprej naročen komplet posameznih knjig.

Torej ne morete zagotoviti, da boste končali pri sedmi knjigi?

To je moja najboljša napoved, a je ne bom podpisal s krvjo. Pisal bom, dokler ne pridem do konca.

Poznate konec?

Poznam, a nisem točno prepričan, kako bom do njega prišel. To je tako, kot če greste na potovanje. Čez nekaj ur se bom odpravil v Koper na podpisovanje knjig in vem, kako bom do njega prišel, ne vem pa, kaj vse se lahko zgodi na poti do tja, ali se bomo kje ustavili in večerjali, ali nam bo zmanjkalo goriva, ali bodo morda zaprli cesto zaradi nesreče. To bomo odkrili na poti in to je tisto, kar naredi potovanje zanimivo.

Vaša saga naj bi zajemala več kot tisoč junakov in različnih dogodkov. Kako si zapomnite vse vključene podrobnosti? Ali znova prebirate lastne knjige? Urejate arhive?

Oboje. Ne vem, kako bi lahko dokončal sago na pisalnem stroju, saj mi delo na računalniku omogoča orodja, kot so "poišči" in "zamenjaj". Če vračam na oder junaka, ki se je pojavil pred stotimi stranmi, samo vpišem njegovo ime in ga že najdem v besedilu. Imam tudi skrbnega asistenta Tya. Če me kaj zanima, ga prosim, naj mi poišče mesto, kjer sem omenil nekega junaka. Nakar me Ty ponavadi obvesti, da sem ga ubil dve knjigi nazaj. Prekleto! In potem uvedem njegovega brata.

Vsaka knjiga je napisana iz različnih perspektiv kakšnih desetih junakov, ne samo "pozitivcev", pač pa tudi "negativcev". S tem razkrivate, da imajo tudi zločinci srce. Na neki način bi lahko rekli, da kljub temu, da veljate za najbolj ciničnega fantazijskega pisca, še vedno verjamete, da so ljudje v osnovi vendarle dobri.

Ljudje so v osnovi ljudje. Ne zanimajo me temni gospod in njegovi podložniki, grdi, zli, neumni in umazani orki. Karakterji so sivi. Potencialno smo vsi tako junaki kot zločinci in oba značaja se nenehno prekrivata. Zgodovina je polna takšnih primerov. Vzemite primer maršala Petaina: bil je heroj prve svetovne vojne, ljubljenec naroda in nato izdajalec ter ustanovitelj vichyjske Francije.

Vaš prvi roman Dying of the Light (Umiranje luči) in tudi druga dela na različne načine pripovedujejo zgodbo o moralnem in fizičnem razkroju, zatonu in dekadenci predhodno močnih in razvitih kultur. Ne gre za samo metaforično temino, saj so tudi vaši dogajalni prostori mračni in mrzli.

To sem tudi sam opazil. Pritegnejo me jesen, zima, smrt lepote. Morda je to povezano z izkušnjami iz otroštva. Ne bi se zdaj spuščal pregloboko v to... Morda če skrajšam: moj oče je bil iz New Jerseyja, mati pa je izhajala iz ameriško-irske družine Brady, ki je bila več generacij zelo uspešna v gradbeništvu. Dobro so služili, zidali ogromne stavbe in med drugim zgradili svoj dok v newyorškem zalivu - Bradyjev dok, na katerega so prihajale ladje z ogromnimi količinami cementa in kamna. V veliki depresiji pa so izgubili vse, dok so prodali mestu, podjetje je razpadlo, družinska hiša ravno tako. Rodil sem se dvajset let zatem, v zelo revni družini, in ker nismo imeli denarja, so nas namestili v socialna stanovanja. Naključje pa je naneslo, da so ta bila ravno nasproti nekdanjega Bradyjevega doka. Mati, ki je doživela propad te družine, me je vzgojila na legendah o tem, od kod sem prišel. Bilo je skoraj, kot bi bil član propadle kraljeve družine, seveda v ameriškem kontekstu. "Vidiš ta dok - to je bil naš dok," je znala reči. Vedno smo se ozirali nazaj v neko zlato dobo, Rim pred svojim padcem, Valyrio pred zlomom. Morda je to že v zelo zgodnji dobi postavilo v meni neki vzorec, zaradi katerega me prah, somrak in konec neustavljivo privlačijo.

Med vami in vašimi oboževalci naj bi prišlo do precejšnjih trenj zaradi zamud s petim nadaljevanjem. Slišala sem za precej neverjetne stvari: grožnje po elektronski pošti, žalitve v komentarjih na vaši spletni strani, forume in bloge, ki so nastali z namenom, da bi vas osmešili. Kaj se je zgodilo?

Menim, da je teh jeznih oboževalcev komaj peščica, toda danes, v obdobju interneta, je to težko vedeti, saj ko nekoga spodiš s svoje spletne strani, je ta čez nekaj minut nazaj z drugim vzdevkom. Ty, ki nadzira moj blog, pravi, da teh zasledovalcev ni več kot deset. Toda nenehno se vračajo. Zakaj, ne vem. To so ljudje, ki ljubijo moje delo, a sem jih v nekem trenutku razočaral in me zdaj sovražijo. Očitno imajo tudi veliko prostega časa. Tyeva teorija je, da so to mlajši ljudje, imenuje jih pa "entitlement generation" (generacija upravičencev, op.a.) - vedo, kaj želijo, in to hočejo zdaj.

Zamujal sem, to je res. Več let so čakali na Vranjo gostijo, ko pa so jo dobili, so ugotovili, da vanjo nisem vključil vseh glavnih likov, ker bi knjiga sicer bila predolga. Zato sem dogajanje z drugo polovico likov premestil v Ples z zmaji, knjigo so spet morali čakati pet let, izšla bo prihodnji mesec. Zdi se mi, kot da ti oboževalci čutijo, da so vame investirali svoj denar in čas in sem jim zdaj dolžan postreči z nadaljevanjem. Sam tega ne razumem.

Oboževalci fantastike pa znajo biti tudi v podporo pisateljem in so močno povezani v veliko fanovsko skupnost. Ni videti, da bi v primeru kriminalk, ljubezenskih romanov ali tako imenovane visoke literature obstajalo kaj podobnega.

Da, to je res značilno za fantazijo in znanstveno fantastiko. Začelo se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nekateri časopisi začeli objavljati pisma bralcev s polnim naslovom pošiljatelja in tako so si bralci začeli dopisovati in se nato tudi sestajati. Vse pa zato, ker je fantastična literatura vedno veljala za nekaj nižjega, nekakšno smet. Ljudje, ki so jo imeli radi, so se morali medsebojno podpirati, saj jih je njihovo okolje zaradi tega zasmehovalo.

Ali menite, da še vedno obstaja prezir do fantazije in znanstvene fantastike?

Da, do določene mere, a neprimerljivo s tistim, kar je bilo nekoč. Še v petdesetih in šestdesetih letih, ko sem odraščal, so tiste, ki so jih takšne stvari zanimale, imenovali "geek" ali "nerd", in to so bile zelo poniževalne besede. Danes so to večpomenski pojmi, nekateri se ponašajo z geslom "geeki so prevzeli svet!", privlačna dekleta se sama deklarirajo kot "geek dekleta" in podobno. Kljub temu še vedno obstaja določen odpor do fantastike, zlasti v akademskih krogih, ki nikoli ne bi prav nobenega žanrskega dela vključili v literarni kanon.

Kaj pa velike kritiške revije, kot so London Review of Books ali New York Review of Books? Nisem opazila, da bi tam recenzirali vaša ali druga fantazijska dela.

Da, še vedno obstajajo revije, ki se žanrov zlepa ne dotaknejo. Toda New York Times, New Yorker, Guardian in še nekateri se jih ne branijo več, zlasti ne krimičev in detektivskih romanov, ki so bolj družbeno sprejeti. Tudi vodilni literati, kot so Cormac McCharty in Michael Chabon, uporabljajo fantazijske in znanstvenofantastične elemente, čeprav svojih del ne objavljajo pod oznako tovrstne literature. Meje se podirajo in čez petdeset let bosta žanra popolnoma sprejeta, a smo še vedno na repu tega tranzicijskega obdobja.

Pa vidite kakšne razlike med žanrsko in nežanrsko literaturo?

Meje so skrhane do konca in ne vidim pomembne razlike. Rad citiram Williama Faulknerja, ki je ob prejemu Nobelove nagrade dejal, da je edina stvar, o kateri je vredno pisati, konflikt človeškega srca s samim seboj. Ali je potem pomembno, ali ga umestimo v srednjeveški grad ali vesoljsko ladjo ali detektivsko raziskavo? Če si sposoben ubesediti resnico, obvladaš jezik in znaš izdelati junake, lahko vedno ustvariš mojstrsko literaturo. Theodorja Sturgeona, velikega pisatelja znanstvene fantastike, je nekoč neki kritik napadel, češ da je devetdeset odstotkov znanstvene fantastike navadno sranje, a mu je Sturgeon odgovoril, da je devetdeset odstotkov vsega sranje! V znanstveni fantastiki to poznamo kot Sturgeonov zakon, in v tem je veliko resnice. Devetdeset odstotkov žanra je dejansko zanič, toda tudi devetdeset odstotkov literature čez sto let ne bomo več brali.

Na osnovi vaših junakov in fantazijskih svetov nastaja tudi fanovska literatura. Kakšen je vaš odnos do nje?

Ko sem bil mlad, sem pisal fanovsko literaturo, kot jo sam razumem: amatersko literaturo, pri čemer nisem uporabljal in zlorabljal del drugih pisateljev. Žanr derivativne (izpeljane, op.a.) fanovske literature pa mi ni pri srcu. Tu se lahko pogovarjamo o legalnosti tega početja, kar je odvisno od zakonodaje o avtorskih pravicah v posamezni državi, toda v osnovi je to moralni problem: ali imajo pravico, da si sposodijo nekaj, kar ni njihovo, ne da bi vprašali lastnika? Ustvarjanje sveta in junakov je zelo pomemben del pripovedovanja in amaterski pisatelji ga ne morejo kar tako preskočiti. Nimam časa, da bi jih sodno preganjal, in zato je bolje, da čim manj vem o tem.

Kaj pa menite o piratskem pretakanju filmov in knjig z interneta? Nadaljevanka Igra prestolov prihaja na program HBO Slovenija z enotedenskim zamikom, zato si jo številni oboževalci naložijo z interneta dan po ameriški premieri.

To je spet "generacija upravičencev". Zakaj ne morejo počakati en teden in si je ogledati legalno? Zakaj mora vse biti "zdaj"!? Domnevam, da zato, ker so internetna generacija in o tem hočejo že isti dan razpravljati z drugimi na internetu. Če bi vsi, ki so si to nelegalno naložili z interneta, to plačali, bi zaslužili stotine milijonov dolarjev, ki bi jih lahko vložili v produkcijo in imeli več junakov, bolje posnete bitke, več epizod!

Deset let ste delali v Hollywoodu kot pisatelj, svetovalec in producent. So te izkušnje vplivale na vaše pisanje?

Vsekakor. Poglobil sem obrtniško spretnost, izostril dialoge, dobil občutek za strukturo pripovedi. Na ameriški televiziji imate nenehne prekinitve programa zaradi reklam, torej na vsakih deset ali petnajst minut morate narediti nekakšen premor, in nekaj morate ponuditi gledalcu. Ni nujno, da je to "cliffhanger", naj bo nekakšna razrešitev, trenutek dvigovanja napetosti, odkritje, razkritje, šokanten prizor, skrivnost... Nekaj, zaradi česar se bo gledalec po koncu reklame za toaletni papir vrnil pred ekran. To je bila dobra vaja v tehniki in mi je zelo pomagala pri ohranjanju pozornosti bralca. Slaba stran Hollywooda je, da se okrog župce potika preveč kuharjev. So bolj in manj pametni, a vsak ima svoje videnje, kako naj je oddaja videti. Že na samem začetku, kot popoln hollywoodski novinec, sem vedel, da nočem biti le eden izmed članov moštva, temveč kapitan. Ko pišem knjige, sem kapitan.

Na svojem blogu odprto govorite o politiki in izražate odkrito levičarske nazore. Vas je kdaj strah, da boste tako odgnali del občinstva, recimo ameriške republikance?

Saj jih odženem. Včasih dobim pisma, v katerih mi povejo, da sem komunajzar in da ne bodo več brali mojih knjig, ker sem volil Johna Kerryja. Vse, kar lahko rečem, je, da mi ni mar, saj imam veliko drugih bralcev. V Ameriki imamo svobodo govora, a kaj nam bo to, če se je ne upamo uporabiti. Če mene vprašate, je vsak, ki bo nehal brati knjigo zaradi političnih prepričanj avtorja, Neameričan, vsaj po mojih standardih amerikanizma. Ko sem odraščal, sem bral Roberta A. Heinleina, libertarca, ki je bil dolga leta moj najljubši pisatelj, in velikokrat me je razjezil, ker je nenehno ubiral poti, ki se niso skladale z mojimi pogledi. A ga to ni naredilo za slabšega pisatelja. Menim, da bi ljudje z desnice morali brali pisatelje levice in obratno. Kaj pa je dialog, če ne ravno to?

Intervju