Vse med njimi so avtorice najpogosteje izposojenih in bržkone najbolj branih knjig - poleg obveznega šolskega čtiva - v slovenskih splošnih knjižnicah zadnjih nekaj mesecev. Morda jih ne poznate, ker vse naštete avtorice anglosaksonskega rodu pišejo lahkotno, sprostitvi in odmoru (sanjarjenju?) namenjeno literaturo, ki jo stroka uvršča v romantični žanr, o "doktor romanu" in "ljubiću" pa nas pouči tudi prosti slovar žive slovenščine.
Glavna urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj se je v prispevku, ki je bil pred tedni objavljen v naši prilogi Objektiv, spraševala, kako lahko naše knjižnice sploh zagotovijo toliko knjig Woodiwissove, da lahko tamkajšnja lestvica najbolj branih iz meseca v mesec ohranja skoraj nespremenjeno podobo. "Najbrž tako, da se založijo s 400 do 500 izvodi posameznega naslova. Skupno število izvodov knjig K. E. Woodiwiss gre potemtakem v slovenskih knjižnicah v tisoče. Ta knjižničarska požrtvovalnost mora zagotovo nečemu služiti. Kulturi? Izobraževanju? Raziskovanju? Informiranju? Guinnessovi knjigi rekordov?" Avtorica se z vprašanji seveda obrača k tretjemu členu zakona o knjižničarstvu, ki pravi, da je zbrano in javnosti dostopno knjižnično gradivo namenjeno potrebam kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja.
Bralec je "glavni car"
Podatki o številu posameznih knjižnih naslovov, ki jih hrani vsaka knjižnica, so dostopni v sistemu Cobiss in dokazujejo, da so najbolj brane knjige v resnici dostopne v več sto izvodih, manj brane knjige pa v temu primerno skromnejšem številu. Splošne knjižnice tako neuravnoteženo sliko upravičujejo s svojim poslanstvom: namenjene so pač vsem prebivalcem, izobrazbena in starostna struktura njihovih uporabnikov pa naj bi dokazovala, da med slovenskimi člani knjižnic prevladuje potreba po lažjem leposlovju.
Pogovarjali smo se s pristojno službo v Mestni knjižnici Ljubljana (MKL), največji od 58 slovenskih splošnih knjižnic, kjer so nam pojasnili, da kot velika knjižnica kupijo skoraj vse gradivo, ki ga izda slovenski knjižni trg, pri tem pa upoštevajo tudi želje bralcev. Zanimalo nas je, kako se z željami bralcev sploh seznanjajo: s predlogi se lahko bralci oglasijo neformalno, izpolnijo lahko tudi obrazec na spletni strani MKL, bralske potrebe registrirajo še knjižnični informatorji. Članom je na voljo tudi storitev Moja knjižnica, kjer lahko knjižnica želje bralcev spremlja po številu rezervacij.
Anomalija na trgu
Nakup knjižničnega gradiva v celoti ali pa skoraj v celoti financirata občinski in državni denar: ustanovitelj (občina) približno 70 odstotkov nakupa, ministrstvo za kulturo pa preostalih 30 odstotkov. V ilustracijo bralcu: cena 76 izvodov Pepela v vetru, ki so dostopni v MKL, je financerje skupno stala 3750 evrov.
Vprašanje, ki so si ga že pred leti na temo nabavne politike in prakse slovenskih splošnih knjižnic zastavljali nekateri strokovnjaki s knjižnega trga, je, ali ne bi bilo mogoče javnega denarja porabiti smotrneje in pustiti, da za dostopnost lahkotnega in zabavi namenjenega čtiva poskrbi trg. Doktor znanosti s področja bibliotekarstva Miha Kovač tako ugotavlja, da je simptomatično, da se nihče iz knjižničarskih vrst sistematično ne ukvarja z raziskovanjem nabavne politike splošnih knjižnic v Evropi in po svetu, "kaj šele, da bi z ustrezno znanstveno razpravo poskušal polemizirati s tistim, kar je bilo na to temo pri nas napisanega v - recimo temu tako - neknjižničarskih krogih". Kot smo pred letom in pol v našem časniku že pisali, je namreč analiza, ki jo je ob pomoči evropskih kolegov opravil Kovač, pokazala, da služijo v Sloveniji knjigarne bolj diferenciranim potrebam bralcev kot javne knjižnice ter da v Evropski uniji ni kulturne politike, ki bi podpirala takšno anomalijo v knjižnem prostoru in tovrstno shemo branja.
Nana Zeneli proti Slavoju Žižku
Taka "nediferencirana" knjižnična ponudba ima posledice tudi v drugih segmentih knjižnega polja. Izposoja na primer vpliva na višino knjižničnega nadomestila, ki ga za izposojo svojih del v splošnih knjižnicah prejemajo slovenski avtorji. Poglejmo torej, kaj se zgodi, če postavimo v ring knjižnične izposoje Nano Zeneli in Slavoja Žižka: Zenelijeva zgolj z eno svojo knjigo o starleti Urški Čepin prekaša in v knjižničnem nadomestilu pokosi najbolj znanega slovenskega filozofa, tudi če upoštevamo izposojo vseh njegovih knjig, dostopnih v slovenskih knjižnicah.
Miha Kovač pri tem poudarja, da knjižnicam nihče ne prepoveduje, da imajo na zalogi tudi tovrstno "rumeno" čtivo, saj je njihova naloga navsezadnje tudi ta, da tako gradivo hranijo za čas, ko ga ni več mogoče kupiti. Prepričan pa je, da ni nobene potrebe po tem, da je določeno gradivo bistveno bolj dostopno kot drugo, sploh kadar je dosegljivo tudi na trgu. Konkretna omenjena knjiga je v maloprodaji stala nekaj več kot 10 evrov, prodajali so jo tudi na prodajnih mestih, netipičnih za knjigo, torej je bila dostopna tako cenovno kot geografsko in bi jo torej knjižnice lahko za vsako svojo izpostavo kupile le v enem izvodu.
"Tisti, ki menijo, da je naloga knjižnic, da vsem omogočijo brezplačno branje tovrstnih lahkotnih, visoko komercialnih vsebin, ne pa da to prepustijo trgu, so za moj okus kratko in malo izgubili kompas pri razmisleku o tem, kaj je spodobno početi z javnim denarjem in kaj ne," pravi Kovač.
Varčevanje tudi v knjižnice?
Tema je bržkone aktualna tudi v luči napovedanega rebalansa državnega proračuna, ob katerem je ministrica Majda Širca minuli teden poudarjala, da je kulturni sektor pripravljen nositi del posledic proračunske stiske, ki pesti državo, vendar mora biti ta delež pravičen. Spomnimo, finančno ministrstvo bi z rebalansom kulturni proračun za leto 2011 oklestilo za skoraj petino, kar bi ogrozilo tako rekoč vse segmente kulture. Tudi knjižnega: če bo rebalans sprejet, bo segment po napovedih ob milijon evrov, trpelo pa naj bi zmanjšanje nakupa knjižničnega gradiva in izdajanje knjig na Javni agenciji za knjigo.
Vprašanje je na dlani: je v časih, ko gledamo pod prste vsem porabnikom javnega denarja, tudi od splošnih knjižnic mogoče pričakovati, da porabo javnega denarja upravičujejo in utemeljujejo bolje, kot so jo doslej?
