A napačno bi bilo reči, da se Milena Mohorič s svojimi opisi meščanskega in posebej "ženskega" sveta pred drugo svetovno vojno tako nekako vrača v našo kolektivno zavest. Kajti nima se kam vrniti, saj se v slovenski kanon nikoli ni vpisala.
Trije razlogi so, zakaj komaj zdaj "odkrivamo" dela Milene Mohorič, pojasnjuje Lado Kralj. Prvi je ta, da smo Mohoričevo doslej poznali po dveh literarno nekoliko šibkejših delih, razvojnem romanu Korenove Saše učna doba (1940) in posthumno izdani kmečki povesti Hiša umirajočih (1975). Njene najboljše zgodbe nikoli niso bile zbrane - in to, kar ni zbrano, težko preživi čas, pravi Kralj. Drugi razlog je ta, nadaljuje Kralj, da je bila država po drugi svetovni vojni nadvse sumničava do predvojne literature, ki jo je imela za "buržoazno" in neprimerno, še posebno če se ta ni ukvarjala z delavcem in proletarskim kmetom. A še največjo težo za njeno pozabo nosi dejstvo, da so pisateljico zasliševali kot informbirojevko, kar ji je prineslo škodo tako na "levi" kot "desni" strani, je prepričan Kralj. Nikoli desničarka in ne več pravoverna levičarka se je znašla na nikogaršnji zemlji, zapuščena in pozabljena tako od enih kot drugih, saj nobena stran ni imela interesa, da bi obudila njeno delo.
Od učiteljice do izdajalke
Življenjska zgodba Milene Mohorič se začne brez sledu tragike: rojena je bila leta 1905 v Ormožu v urejeni meščanski družini, v Ljubljani je obiskovala realko in univerzo ter leta 1928 diplomirala iz germanistike, literarne vede in slovenske književnosti. Nato je službovala kot učiteljica, leta 1933 pa pustila službo ter se posvetila pisanju in prevajanju. Epizoda, ki zaznamuje začetek njenega političnega angažmaja in posledičnih življenjskih preobratov, je odhod v Sovjetsko zvezo, ki jo je opisala z naslednjimi besedami: "Moja pot v Moskvo se je zdela marsikomu avantura. Zame je bila življenjsko vprašanje. Prišla sem tja kljub vsemu, materialnim težavam, mejam - prepovedim. Videla sem plodove zgodovinskega preloma na licu mesta."
Leta 1942 se priključi Komunistični partiji Slovenije in z ilegalnim imenom Klara deluje znotraj Osvobodilne fronte, a jo že istega leta odpeljejo v koncentracijsko taborišče na Rabu, potem v Visco pri Palmanovi. Po zlomu Italije leta 1944 postane partizanka in visoka funkcionarka na osvobojenem ozemlju, a tisto, kar se je zdelo kot srečen zakon prepričane komunistke in njene matične celice, kmalu razpade. Njenega moža Vladimirja Premruja, pesnika, inženirja kemije in dolgoletnega komunista, zaslišijo kot osumljenca na tako imenovanih dachauskih procesih - politično montiranih procesih, ki so preživele komuniste iz taborišča Dachau sumili sodelovanja z gestapom, češ da v nasprotnem primeru ne bi mogli preživeti taborišča.
Premru takrat ni bil obsojen, a ga istega leta, 1948, v antisovjetski histeriji, nastali zaradi Titovega "zgodovinskega ne" Stalinu, obtožijo kot informbirojevca. Konča na Golem otoku, kjer kmalu umre zaradi udarcev v teku "kroz stroj". Obsodijo tudi sina, gimnazijca Leva Premruja, in to na osem let, nekaj jih preživi na Golem otoku, nekaj v taborišču v Bileči. Tudi Milena Mohorič ni mogla kar tako sprejeti, da Sovjetska zveza in Stalin, ki sta še včeraj veljala za vodnika komunistične poti v boljši jutri, naenkrat postaneta državna sovražnika. S skepso se odzove na nove smernice in celo predlaga, da gre lahko sama v Moskvo, kjer naj bi se o tem pomenila. Zaslišujejo jo in nenehno premeščajo z ene na drugo lokacijo, "z doma v zapor, od tam v psihiatrično bolnico, pa spet v zapor ali pa v počitniški dom društva književnikov na Bledu", kjer se je, po spominih Lojzeta Kovačiča, vsi po vrsti izogibajo, beleži v spremni besedi Lado Kralj. Njeno psihično stanje se slabša. V letih 1958 in 1961 jo zaradi "neozdravljive" bolezni izločijo iz seznamov informbirojevcev. Naslednja informacija sta datum in kraj smrti: 18. avgusta 1972 v Ljubljani.
Dame, kurtizane, služkinje
Zgodbe iz tridesetih let se z utesnjujočo stalnostjo in varno nepremičnostjo meščanskega življenja zdijo stoletja daleč od opisanih političnih preobratov. Posvečene so predvsem "ženskemu vprašanju", saj v njih nastopa cela plejada meščanskih junakinj: privzdignjena desetletna gospodična s svojo prvo ljubeznijo, učiteljica, ki z delom z učenci celi rane zaradi ljubimca, izgubljenega v vojni, zakonski pari, ki se tako površno poznajo, da ne razvozlajo osnovnih želja in potreb svojega partnerja, operna pevka in obenem vzdrževana dama, ki je noben ljubimec ne zadovolji več, služkinja, ki jo zaradi nosečnosti vržejo na cesto, mlada vdova, ki v kavarni, nekakšni inačici zakonske borze, vleče šahovsko premišljene poteze pri iskanju novega partnerja. Ali naj Mohoričevo označimo kot feministko? Sama se ni tako opredeljevala, a njeno delo lahko beremo kot brezkompromisen zagovor ženskih pravic.
Svoje nazore najbolj neposredno izrazi v Izpovedi gospe Forcesinove, zgodbi, ki je napisana v obliki dialoga in je nastala kot reakcija na Izpoved doktorja Forcesina Vladimirja Bartola. Bartolov Forcesin zagovarja tedaj aktualne teze Otta Weiningerja, po katerih žensko določa "zemski demon" ali njena spolnost, moškega pa poleg tega še drugi interesi, od trgovine in znanosti do umetnosti. Znanstvenik Forcesin tako odkrije, da ga je žena, češka znanstvenica, zapeljala v zakon, in zdaj zaradi družine ne more nadaljevati svojih pomembnih študij. A Mohoričeva obrne ploščo in je v njeni verziji gospa Forcesinova tista, ki bo zapustila moža, saj ima dosti tega, da ji pripisuje krivdo za lastno nesposobnost in neuspeh. Zelo jasno postavi temeljno tezo o gospodarski osamosvojitvi ženske: "Lov na ženine je zato tako divji, ker prinese ženitev dosmrtno preskrbo in družabni ugled." In doda: "Če bi ženske ne bile odvisne od zaslužka svojih mož, bi se (...) poravnali vsi ali vsaj velika večina zakonskih sporov in problemov". Obračuna tudi z Weiningerjem in za "porazno ozko obzorje večine naših žensk" okrivi "pomanjkljivo vzgojo", "tradicijo in omejeni, duhamorni delokrog", ne pa - "zemskega demona"! Arheološka raziskava med družbenimi učinki in vzroki je tako neločljiv del te "elegantne kratke proze", a nikakor njena edina vrednost. Ta leži v izjemnem občutku za opis junakinj, ki bolj ali manj premišljeno krmarijo med strogimi družbenimi pravili, se spotikajo ob lastne kaprice in nedoslednosti, vznesenosti in pritlehnosti, ki jih avtorica obravnava sočutno in prizanesljivo ter s še danes svežim vetrcem dobrodušne ironije.