Nekaj drugega je interpretacija: od nje Damir Avdić, znan tudi kot Bosanski psiho, ne odstopa. S svojo kitaro gibson, strupeno naracijo in hardcore prijemi prebuja našo zaspano podzavest. V brisanem času je namreč dovolj prostora za lažne simbole svobode, ki nam jih na vsakem oglu vsiljujejo kot odrešitev. Tem parolam se Avdić postavi v opozicijo; njegov lirični nihilizem ne varčuje z neposrednostjo. O stvareh v in okoli sebe poje tako, kot se prevedejo v njegov čustveni spekter - ali kot pravi v pesmi Svetac možda: "Jaz ne jokam, jaz kričim verze kot brazgotine." Pred kratkim je zamrznil predstavo Most na krvi in se posvetil delu na novem albumu ter promociji pesniške zbirke, distribuirane od Vardarja do Triglava. Nocoj premierno v Kinu Šiška.
Minilo je 31 let, odkar je umrl Tito. Spomnimo se, da so bili takrat mediji polni strahu in razmišljanj, kako in kam naprej... Vsi vemo, kakšna je bila prihodnost. Se zato v prvi pesniški zbirki - po vsem svinčenem baletu - zavestno postavljate v podoben položaj in sprašujete Kuda sestro, "kam, sestra"?
Pesmi govorijo same zase - vsi jih poznamo, saj gre za nabor pesmi, objavljenih na mojih prvih treh glasbenih projektih, in nekaj novih, ki jih pripravljam za album, ki naj bi izšel jeseni. Vsakdo se v življenju večkrat znajde na križišču, ko se vpraša, kam naprej. Večkrat sem iskal odgovor na sorodna vprašanja. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da ljudje takoj opazijo, ko omenim Tita, povsem pa preslišijo imena Fadila Jahića, Iva Lole Ribarja ali pa Ivana Gorana Kovačića. V nekaterih pesmi celo namerno "forsiram" njihova imena, ker me zanima, koliko časa se bodo ljudje do preteklosti še obnašali tako površno. Iz nje jemljejo le obraze, ki so dobro videti na bedžih, vse ostalo spregledajo. Kdaj bo prišel čas, ko bodo v preteklost pogledali globlje?
Politika izključevanja in prevrednotenja v postjugoslovanskem času in prostoruje redno na meniju tistih, ki skrbijo, da "dobro" mislimo.
Večkrat sem poudaril, da je obvezno branje ubilo nekatere velike pesnike. Danes je veliko tistih, ki se "vlečejo" na Tita in jugonostalgijo, a ne poznajo Ivana Gorana Kovačića. Kdo je bil? O čem je pisal? Kakšen pesnik je bil? To so vprašanja, ki danes izzvenijo v prazno. Do tega fenomena sem zavzel stališče v svojih pesmih: pojem o sedanjosti, ki se površno obnaša do preteklosti. Po dveh desetletjih nacionalističnega izživljanja so ljudje v paniki kot čistilno sredstvo poiskali le Tita, ki bi moral oprati vsa ta "sranja", mnogi veliki pesniki pa živijo samo še v enciklopedijah.
Iz omenjene sedanjosti večkrat poudarite, naj mrtve pustimo pri miru (Mrtvi su mrtvi) in se raje posvetimo živim ljudem. Zelo hrabro stališče danes, ko imamo nekaj sto različnih zgodovin, vsaj prebarvanih interpretov je toliko?
Problem je prav v površnosti - če se do zgodovine obnašaš površno, potem nimaš spoštovanja do nikogar. Šele drugi bodo o naši zgodovini lahko govorili racionalno. Mislim na zanamce, ki ne bodo obremenjeni z našim časom, ki bodo z varne distance, brez poudarjenega čustvenega pedigreja, obravnavali nedavne dogodke. Takšna slika bo bolj objektivna od današnje.
Omenili ste, da pesmi iz zbirke bolj ali manj poznamo, a vseeno mora biti neki razlog, da ste verze prenesli na papir, kjer naj zaživijo tudi "na suho", brez kitare.
Ideja o zbirki ni nova. Nekoč sva se o tem že pogovarjala z Zdenkom Franjićem, šele klic z zagrebške založbe Algoritam pa je pomenil prvi premik v tej smeri. V zbirki pesmi niso urejene kronološko kot na albumih. Po svojem občutku jih je urednik zbral v poglavja, zato pesmi, ki si jih nekoč že slišal, lahko prebereš v drugo zgodbo. Tvorijo drugačno zaporedje, ki je tudi v meni odprlo neka nova poglavja. Moja naloga pri konceptu zbirke je bila namreč skromna, samo poslal sem pesmi in se prepustil toku dogodkov. Pustil sem se presenetiti - in presenečen sem.
Torej zbirka ni nastala iz neke bojazni, da je bilo kaj izgubljenega s prevodom?
Nikakor, moje besede so glasne, zato jih je težko preslišati.
No, vaš besednjak ni samo glasen, temveč tudi izredno neposreden.
Kako pa boš drugače govoril o življenju, če ne neposredno? Bistvo življenja je, da poveš, kaj misliš. Vem, velikokrat je težko. Ljudje ne smejo zaupati svojih misli komur koli. V vsakdanjem življenju mnogi izbirajo, kako govorijo in kaj lahko povedo. To je povsem normalno. Vendar v tistem, kar počneš, ne smeš imeti zadržkov. Še zlasti če to počneš iz nekih notranjih motivov in občutenj. V tem primeru ti ne preostane nič drugega kot narediti in povedati vse tisto, kar misliš. Največja napaka je molk ali vztrajanje v neki obliki površinskosti. Nisem takšna oseba, zato moje besede kričijo.
Ravno to kričanje vam je pripelo označevalec "pesnik pesimizma".
Vsakdo med nami vidi in razume stvari na način, kot se sam počuti in razmišlja. Kdor me pozna, ve, da sem optimist, in optimizem je moje življenjsko načelo. Zakaj ljudje pri meni vidijo pesimizem? Ker razmišljajo površno. Izbirajo besede in poti, namesto da bi na stvar pogledali neposredno. Ko nekdo nekaj pove brez dlake na jeziku, ga takoj etiketirajo kot pesimista. To ni pesimizem, to je realnost. Ljudje danes mešajo pesimizem in realnost. Če nekomu pokažeš nekaj lepega, potem je to v redu. Če mu hkrati pokažeš še neko grdo stvar in jo opišeš, potem si pesimist. Iz istega zornega kota imamo pogosto dva pogleda. Bistvo je, kako človek stvar dojame - pri tem si ne sme zatiskati oči in videti samo tega, kar je prijetno.
Pogosto zasledimo teorije, da se človek podzavestno spremeni in omehča, ko dobi otroka. Se je pri vas ob tem kaj spremenilo?
Lahko rečem, da sem postal še bolj neposreden. To bo vidno tudi na naslednjem albumu, saj bo - zlasti v besedilnem smislu - še trši. Poznam te zgodbe. Tudi sam sem se večkrat vprašal, ali se bo kaj spremenilo. Nekateri so menili, da se bom omehčal. Potem pa me vidijo na odru in svoje mnenje takoj spremenijo.
Za razliko od mnogih se ne opirate na sentiment jugonostalgije. Ravno nasprotno - do nje imate odklonilen odnos.
Kaj pa je sploh to - jugonostalgija? Kadar govorimo o pojmu nostalgije kot takem, je to neka povsem normalna stvar. To so spomini na otroštvo, odraščanje… V jugonostalgiji ne gre za to vrsto nostalgije. Beseda je o ideološki nostalgiji, kar je klasični idiotizem in zabloda. Da, zabloda, ker spomini so vedno lepši! In še nekaj je - v začetku devetdesetih so narodi na tem prostoru prvič lahko svobodno rekli, ali so za bratstvo in enotnost ali niso. Vemo, kaj so izbrali. Zato me ni treba po dvajsetih letih skesano prepričevati: "Ej, ušteli smo se."
Spoznali smo vas kot samotnega jezdeca s kitaro, danes pa se posvečate tudi gledališču in literaturi. Ste dobili občutek, da ne morete vsega povedati zgolj s kitaro?
Vse, kar počnem, je del ene same zgodbe, ki se dopolnjuje. V mojih romanih lahko najdete besedila pesmi kot takšna ali pa v prozni obliki, kjer se vidijo orisi, kako je neka pesem nastala. Najlepše pri vsem je, da gre za spontane stvari. Podobno velja za predstavo Most na krvi, ki se je zgodila povsem slučajno - izšla je iz nekega performansa, neke na pol resne zgodbe, dokler je ljudje okoli mene niso vzeli zares.
V katero pozicijo se postavite, ko (na)pišete pesem? Ali poskušate biti bolj opazovalec ali radi čustveno posežete v dogajanje med verzi?
Odvisno od pesmi. Največ jih nastane na podlagi osebnih izkušenj. Tudi vidik opazovalca zna biti dvorezen meč: če živiš v nekem okolju, kjer se neka stvar zgodi, četudi ne tebi, jo navadno - zaradi bližine same - vzameš za svojo. Takrat ne moreš reči, da si samo opazovalec, saj jo na neki način tudi sam čustveno podoživiš. Sicer pa največ govorim iz prvoosebnega stališča. V nekaterih pesmih ta pozicija ni neposredno podana, saj nisem star dvaindvajset let, vendar njihovi problemi zadevajo tudi mene. To so pesmi o ljudeh, ki jih vidim pred svojim blokom.
Vaš način punk poeta ali Brechta s kitaro razumem tudi kot hommage individualizmu. Ali se kdaj vprašate, kaj se bo zgodilo, če se bo nekoč vaš krik izgubil v množici?
Ni treba vedno kričati, da je človek slišan. V knjigah se ne derem, besede kričijo same zase. One so tiste, ki imajo moč. Če jih ljudje zgolj preberejo, tudi če jih nikoli ne slišijo na koncertu, je povsem dovolj. Ali se bo glas človeka izgubil v množici? Če boš poskušal zadovoljiti množico, boš zagotovo izgubil, saj množice ne moreš zadovoljiti. Najprej je treba biti pošten do sebe, stvari delati s srcem in ne zgolj zaradi želje, da bi bil nekje in nekoč zabeležen.
Ali lahko pričakujemo, da se boste na novem albumu posvetili seciranju vašega novega okolja, saj že nekaj časa živite v Sloveniji?
Pesmi Umreži se ter Bratstvo i jedinstvo z zadnjega albuma Život je raj sta v celoti nastali tu. In pesem je vedno takšna, kakršna je moja emocija v danem trenutku. Ne omejujem se s prostorom, pomemben je le čas. Zanimivo se mi zdi, da mnoge pesmi, ki so prepoznane kot striktno bosanske, svoj prostor najdejo tudi drugje. Včasih celo bolj kot v prostoru, kjer so nastale in se mu posvečajo.