Saj ne, da bi me prav posebej mikale še dodatne tirade na račun Slovencev in slovenstva: jokanja na račun naše neozdravljive minornosti je vsepovsod več kot dovolj. Kaj pa, če o tem piše Marcel Štefančič? Bo kaj drugače?
Za začetek lahko rečem samo, da bo. Seveda. Definitivno. Čeprav ničesar ne olepšuje: narobe, kar najbolj izpostavlja večino najbolj bolečih kompleksov, "paničnih stereotipov", kot jim pravi sam. Knjiga, ki se precej idilično začne s Slovenci v Kaliforniji, se mračno nadaljuje s konkretnim Američanom našega rodu. Sledi pretres umetniške scene, na kateri je še popularni František Čap končal podobno kot France Prešeren in Ivan Cankar (pa tudi o njiju je dosti povedanega). Slovenija je s Slovenci vred zatem ugledana skozi prizmo negativne utopije (znanstvene fantastike s konca 19. stoletja) in filma noir, celo skozi Hitlerjev Mein Kampf in film Srce v breznu. Nadaljuje se s tipičnim slovenskim odnosom do zločina: od streljanja talcev med drugo svetovno vojno do mirnodobskih množičnih morilcev, vse do provincialnih piscev kriminalk, ki si želijo biti svetovljanski in še več kot to. Zanimiv je tudi avtorjev pogled na poskuse pisanja "nacionalne epopeje", kot tudi na "dediče starogrškega zbora", ki pa so nogometaši. Najboljše je prihranjeno za konec. To sta Taras Kermauner, "mož, ki je preveč vedel", ter Vilko Filač, "mož, ki je preveč videl".
Ob vsem tem je knjiga tudi pisana zb(i)rka znanih, predvsem pa manj znanih in povsem neznanih dejstev. Ne manjka niti trdih, a sočnih besed, ki nas ob vsej grenki resničnosti še kako nazabavajo: "Slovenski kulturni praznik je le zbirka ljudi, ki so jim matere že na levi, srčnejši dojki obljubile nekrolog v Delu." V nasprotju z omlednim kulturništvom je Štefančičevo pisanje siloviti brainstorming, ki z divjo, eksperimentatorsko energijo meša filmske prizore z dokumenti iz najbolj zaprašenih kotičkov arhiva, napaja se iz kontrastov in meji na obešenjaški terarij, kjer se liberalci "mentalno koljejo" s "teološkimi hardlinerji", grška tragedija pa se nekontrolirano pari z nogometom. A v ozadju ves čas tiči (retorično) vprašanje, "zakaj Slovenija nikoli ne ujame prihodnosti in zakaj vedno izgleda kot dežela, ki ima pred sabo še vso preteklost"? Vendar na tem mestu še prastare zamere med Ivanom Cankarjem ter škofom Mahničem izgubijo plesnobni zadah, ter spominjajo bolj na revolveraški spopad iz špageti vesterna. Če je še kako res, da "se v Sloveniji vedno zdi, kot da je Prešeren ravno dobro umrl", pa je po drugi strani tudi res, da se je Prešeren sredi 19. stoletja "obnašal tako, kot da živi leta 2010". Štefančiču v obračunu s "tipičnim slovenskim svetoboljem" ni treba duhovičiti, zadostujejo dialektični premeti in bombastična hitrost pripovedovanja. Od sile je tudi avtorjev občutek za atmosfero, ki nastopi, ko so že vse besede odveč.
Knjiga Slovenci nima ambicije, da bi rekla zadnjo besedo, niti si ne domišlja, da je merodajna. Ne vsiljuje se kot prelomna, pač pa ji zadošča tragikomika, ki jo avtor najde v malodane vsaki usedlini večnih, a tudi že zdavnaj postanih nerešljivih vprašanj našega naroda. Napisana je v prepoznavni maniri, predvsem pa z velikanskim žarom; branja ne bomo le preživeli, ampak v njem tudi uživali.
