Regina José Galindo, pesnica in performerka: Pesmi niso zgolj besede, telo ni le meso

Ko sva se naslednji dan sestali, sem sama prestopila črto, ki razmejuje Regino José Galindo kot umetnico od nje kot osebe. In jo nepremišljeno vprašala, ali jo je med performansom zelo zeblo. Ostro je odrezala, da to ni pomembno, da je to njeno delo. Med samim intervjujem, ki je ob pomoči prevajalke potekal v španščini, se je njena doslednost večkrat pokazala tudi pri rabi besed. Kar ne preseneča, saj se je njeno umetniško delovanje začelo s poezijo.

Regina José Galindo, rojena leta 1974, svojo vizualno pripoved z medijem telesa ustvarja že od leta 1999; na Beneškem bienalu je razstavljala štirikrat in leta 2005 prejela zlatega leva  v kategoriji  umetnikov, mlajših od 30 let. Leta 2011 je na 29. grafičnem bienalu v Ljubljani prejela veliko nagrado bienala. V okviru letošnjega, jubilejnega 30. grafičnega bienala si je do konca novembra v ljubljanski galeriji Jakopič mogoče ogledati razstavo Ura anatomije, ki jo kurira Yasmín Martín Vodopivec. Gre za pregled umetničinega dela, v katerem Regina José Galindo izpostavlja telo, seksualnost, feminizem in urbanost, to pa nadgrajuje s problemi globalizacije, kapitalizma in biopolitike.

Ste pesnica in performerka; lahko bi rekli, da v vaših performansih »besede postanejo meso«, se utelesijo.

Ne strinjam se z vašo formulacijo. Zame pesmi niso omejene le na besede in telo ni le meso. Telo je duša, je energija, je življenje. A če ste želeli reči, da je poezija rdeča nit vsega mojega ustvarjanja, potem se strinjam. Ne gre za to, da bi se besede utelesile, ampak pesništvo prodira v vse pore mojega življenja in dela.

Uporabila sem biblijsko frazo…

… ki je zelo mačistična in mizogina. Pesništvo, poetična forma je rdeča nit v mojem ustvarjanju. Ko govorim o pesništvu, nimam v mislih zgolj uporabe besed, ampak celoten pogled na življenje. Pesniški pristop k življenju zame pomeni, da gledaš nanj z različnih zornih kotov in odkrivaš nove stvari, segaš onkraj naučenih pomenov, ki jih od tebe pričakuje sistem.

V svojih delih z lastnim telesom ustvarjate močne vizualne metafore, a po drugi strani včasih metafore razumete tudi dobesedno. Če sem pravilno razumela vaš performans Piedra (Kamen), na nek način dobesedno razumete frazo »poščijem se nate«? Želite razgaliti besede, ki jih ljudje, politiki, tako brezskrbno uporabljajo kljub njihovi brutalnosti?

Občinstvo je tisto, ki določa, kakšno je delo; ali nekaj razumete na dobeseden ali metaforičen način, je odvisno od vas. Gre za množico interpretacij, ki jih ponuja vsako umetniško delo. Ne zanima me razgaljanje pomena besed. Gledalec je tisti, ki se bodisi zadovolji s površinskim pomenom ali raziskuje dalje. Verjamem, da je odgovornost gledalca, da gre vsaj en korak naprej.

Medijsko delo Piedra sem naredila v Braziliji in situ; gre torej za tako imenovani site specific project, projekt, vezan na okolje, v katerem je nastal, kar velja za vsa moja dela. Med raziskovanjem sem odkrila, da so v tamkajšnjih rudnikih premoga delale le ženske in otroci, ki so jih imenovali »ženske oglja« oziroma »otroci oglja«. V tem delu sem želela izpostaviti njihovo suženjstvo in izkoriščanje. Brazilija je bila ena zadnjih držav, ki je odpravila suženjstvo. Želela sem opozoriti, da ne glede na uradno odpravo suženjstva to še vedno obstaja. In kdo so bili od nekdaj sužnji? Črnci.

To umetniško delo morda deluje preprosto, ampak dejansko »poscano telo« ni neko poljubno telo. Gre za metaforo kamna: kako nastane kamen, kako postane obel? Kamni v reki in morju se izoblikujejo s časom, z udarci, z medsebojnimi trki, s trenjem ob podlago. V performansu upodobim pesem, ki bi se glasila takole:

Kamen sem.

Ne čutim udarcev.

Ne čutim udarcev na svojem telesu, poniževan.

Sem kamen,

v meni zgodovina sveta.

Moje telo je tisto, po katerem urinirajo, zato ne gre le za metaforo. In s tem je krog sklenjen.

Ob tem se mi poraja vprašanje, kako takšne site specific projekte prenesti v galerijski prostor, kjer se te zgodbe, ta kontekst izgubi.

Umetnik ni učitelj, ni njegova dolžnost, da bi didaktično usmerjal občinstvo. Občinstvo mora samo razumeti oziroma si želeti razumeti pomen del. Umetnik ni tam, da bi delil moralne oziroma etične lekcije. Sama imam izoblikovano etično držo, a je ne želim vsiljevati drugim. To svojo etično držo lahko izrazim v svojem delu, a od gledalca oziroma obiskovalca je odvisno, kako se bo opredelil.

Ko sem si ogledovala vaša dela na internetu, sem pomislila na Alejandra Jodorowskega, čigar knjigo Psihomagija sem nedavno brala. Potem sem v enem od intervjujev zasledila, da ga tudi sami omenjate. On pravi, da s psihomagičnimi dejanji nezavednemu pošilja simbolična sporočila. Bi nekaj podobnega lahko trdili za vaše delo?

Zelo spoštujem Jodorowskega. Ko sem začela pisati, je bil to zame nekakšen referenčni temelj. Ampak od takrat je minilo že petnajst let in v tem času sem se seveda razvijala naprej; svoje umetniško delo sedaj opravljam profesionalno in nanj gledam tudi z drugih plati.

Menim, da umetnost lahko pomaga samemu umetniku, da pri sebi prepozna, ozavesti neke travme. Vsak umetnik se s svojim delom – ne glede na medij, ki ga uporablja – na neki način zdravi. Pri svojem delu lahko črpa iz neke travme, ki pa jo je potrebno preoblikovati, notranje preobraziti. Mislim, da si nobeno občinstvo ne zasluži, da bi ga umetnik moril s svojimi osebnimi travmami. Umetniško delo je formalno polje, ne mehiška telenovela. Odgovornost umetnika in njegova dolžnost je, da četudi njegovo delo izhaja iz neke travme, to travmo zameji. Ne verjamem, da je umetnost terapija. Umetnost je delo.

Naslov vaše razstave v Ljubljani je Ura anatomije. Ena od lastnosti vaše anatomije, ki je ključna tudi za vaše ustvarjanje, je vaš spol. Če bi se rodili kot José, kar je vaše drugo ime, kot moški, bi bilo vaše življenje v Gvatemali zelo drugačno?

Če bi bila José, bi bilo v mojem življenju najbrž vse drugače. Najbrž ne bi bila pozorna na nasilje, ki se dogaja nad ženskami. In če bi bila moški, najbrž tudi ne bi postala umetnica. A mislim, da v končni fazi ne bi bila zelo drugačna, kot sem. Živim popolnoma svobodno življenje in ne počutim se kot tipična gvatemalska ženska.

Ko sem bila mlada, sem bila skrajna upornica. Odločila sem se, da svojega življenja ne bom živela kot ženska, ki se boji. Pri devetnajstih sem šla od doma in se osamosvojila. V Gvatemali se ponavadi zelo pazi na ženske, ker nanje preži toliko nevarnosti. Ampak jaz sem jih enostavno odmislila in živela tako, kot sem si želela. Sedaj pa se bojim za svojo hčerko, staro šele šest let. In me že skrbi, kaj bo, ko bo stara devetnajst. Te paranoje, ki jo imam kot mama, kot mlada ženska nisem poznala.

A ne le spol, tudi razred vpliva na našo identiteto, na vsakdanje življenje. V projektu Angelina ste hodili naokrog oblečeni v uniformo gospodinjske pomočnice. Kako ste se počutili? Kaj pomeni biti revna ženska v Gvatemali?

Ko sem bila majhna, sem bila revna. Odraščala in oblikovala sem se v nepremožni družini, v kateri nas je bilo pet otrok; oče je delal, mama pa je bila gospodinja. A performans Angelina ni temeljil na tem, da bi živela kot revna ženska, ampak sem želela raziskovati predsodke, ki jih ljudje gojijo do gospodinjskih pomočnic. To je bilo eno od umetniških del, v katera sem bila najbolj vpletena, saj je trajal cel mesec, vsak dan.

V tem mesecu sem izgubila službo, ker nisem mogla priti na delo oblečena kot služkinja. Moje življenje se je v tem času popolnoma spremenilo; nisem imela vstopa na nekatere kraje – nisem mogla v nekatere restavracije, diskoteke ipd. Ustvarila sem si neki nov svet, atmosfero, se začela družiti z drugimi delavci, prodajalkami s tržnice. Zanimivo je bilo, da sem razbijala predsodke drugih, saj je imela Angelina svoj mobilni telefon, avto in tudi fanta mestíca (mestíc – potomec evropskega priseljenca in prvotnega ameriškega prebivalca, op.a.). Zanimivo ni bilo le zame, ampak tudi za druge, ki so se počutili neumeščeni, ko so videli, da ima služkinja neko imetje, nekatere možnosti.

V videu Himenoplastia ste posneli zelo bolečo rekonstrukcijo himna, ki je bila opravljena na vaših genitalijah. V vašem primeru je šlo za umetniško delo in politično izjavo. A zbrali ste tudi vrsto zgodb drugih žensk – zakaj so se odločile za ta poseg?

Različne ženske so imele zelo različne razloge, zakaj so se odločile za operacijo; vsi so bili zelo močni. Spoznala sem ženske, ki so svoje hčerke peljale na operacijo, da bi se lahko poročile. Pretreslo me je, ko sem videla, da se to množično dogaja. Nisem mogla verjeti, kako je mogoče, da mama ogrozi življenje svoje hčerke samo zaradi spodobnosti, zaradi skrbi, kaj bodo drugi rekli. Bili so tudi primeri, ko so zvodniki pripeljali dvanajstletna ali trinajstletna dekleta, ki so jih posilili, potem pa so jih dali operirati, da bi jih lahko prodali naprej kot device. Imam pa tudi povsem nasprotno izkušnjo, ko se je mlada, dvaindvajsetletna ženska sama pohvalila, da bo šla na to operacijo, ker je spoznala premožnega moškega. Ker je bil mačist, se je dala operirati, da bi ga »potegnila«. A s tem je nezavedno le nadaljevala mačistični pogled družbe.

Ta »lažna deviškost« je odraz moške dominacije, pa tudi laži in hipokrizije. Na eni strani slavljenje ženske deviškosti, na drugi strani posilstva, umori, pohabljena ženska trupla, na katera je z nožem vrezana beseda »psica«. Kako razložiti to shizofreno situacijo?

Ta shizofrenija je univerzalna, obstaja od vekomaj, odkar obstaja koncept Marije in Magdalene oziroma device in kurbe. V deželi, kot je Gvatemala, je to zelo potencirano. Da bi to razumeli, se je treba vrniti v obdobje konkviste, ko je bila v Gvatemali zelo specifična situacija. V drugih državah, denimo v Dominikanski republiki, so se konkvistadorji mešali, pogosto nasilno, s prvotnimi prebivalci. V Gvatemali se niso, ker so se jim prvotne prebivalke gnusile. Nanje so gledali kot na podljudi. Več mesecev so živeli sami, dokler jim niso poslali več ladij španskih žensk, da bi se z njimi razmnoževali, saj se drugače tam ne bi ustalili. To je bil izjemen primer. Seveda je bilo v španskem kraljestvu v navadi, da so za konkvistadorji pošiljali njihove žene, a le v Gvatemalo so pošiljali neznane ženske izključno z namenom, da bi se Španci v zavojevani deželi razmnoževali in ustalili.

To je bil začetek, izvor. Potem je treba upoštevati, da smo imeli v Gvatemali štirideset let državljanske vojne. V Gvatemali se je zgodil genocid. In kot pri vsakem genocidu so bile ženske najbolj ranljive. Ženske so tiste, ki generirajo življenje. In če želiš iztrebiti neko ljudstvo, moraš začeti pri tistih, ki dajejo življenje. Ženske so seme prihodnosti. Nasilje nad ženskami, ki obstaja danes, je posledica vojne.

Poleg brutalnega nasilja nad ženskami se mizoginija izraža tudi v vztrajnem molku družbe. V delu (279) Golpes ((279) Udarcev) se bičate, vsak udarec je za eno žensko, ubito leta 2004. V medijskem projektu Extension pa ste vi in še šest prostovoljk nosile lasne vložke umorjenih žensk. Kako prebiti obroč molka?

Zelo preprosto. O tem je treba govoriti, kričati, razpravljati, to spraviti na površje.

Pomembna tema vašega ustvarjanja je tudi pozaba. V performansu ¿Quien Peude Borrar Las Huellas? (Kdo lahko izbriše sledi?) ste izrazili bes ob kandidaturi nekdanjega diktatorja Efraina Riosa Montta na predsedniških volitvah leta 2003. Obenem ste pozivali ljudi, naj ne pozabijo njegove krvave preteklosti. Zakaj, menite, ljudje tako zlahka pozabljajo?

Ljudje ne pozabijo, le na svoje interese mislijo. Ljudje, ki imajo moč, pišejo zgodovino in zanima jih samo, da napišejo svojo zgodbo. Ne gre za to, da bi pozabili, ampak le potlačijo. Pomembno je vrniti moč nazaj v roke ljudstva. Ne vem, če poznate proces sojenja Efrainu Riosu Monttu. Ženske so bile tiste, ki so dosegle, da so ga postavili pred sodišče in ga leta 2013 tudi obsodili. A oligarhija je dosegla, da so po desetih dneh obsodbo razveljavili. Najbolj žalostno pri tem je, da oligarhov niso podpirali le bogataški belci, ampak tudi srednji sloj, mestíci, ki poznajo svojo zgodovino. Zakaj? Ker tudi oni izkoriščajo domorodce, Indijance.

Omenili ste izraz mestíc; nam lahko poveste o svoji izkušnji biti mestíca ter o vašem delu Hermana (Sestra), v katerem vas gvatemalska Indijanka oklofuta in popljuva?

Očitno je, da sem mestíca. Tega se zavedam in ravnam v skladu s tem. Ženska, s katero izvajam ta performans, je zame kot sestra, je moja najboljša prijateljica, botra moje hčerke. Priča sem bila poniževanjem, ki jih je bila deležna; ni imela vstopa na določene kraje – bare, trgovine ipd. Tudi v moji družini me vprašajo, kako kaj tvoja prijateljica Indijanka. V umetniškem delu pa sva obrnili vlogi.

Rigoberti Menchú, prejemnici Nobelove nagrade za mir, ki se je začela boriti za proces proti Riosu Monttu že pred desetimi leti, so na sodišču pljuvali v obraz. Bila je prva, ki je sprožila proces, ki je pripeljal do sprejetja zakona proti rasizmu oziroma diskriminaciji domorodcev.

Nam lahko poveste, kako ste dobili idejo za performans Skupna tla, ki ste ga izvedli v Ljubljani?

Poskušala sem najti, tako kot pri vseh svojih delih, rdečo nit, povezavo z Gvatemalo. In ko sem našla podatek o skupnih grobiščih, ki obstajajo v Sloveniji, je bila to začetna točka. Zavedam se globokih razlik med državama. Zavedam se, da v skupnih grobiščih v Gvatemali ali pa v Španiji ležijo žrtve, v Sloveniji pa rablji. Pomembno je bilo potegniti to povezavo, da bi pokazala, da je črta med žrtvijo in mučiteljem tanka. Ni opravičila niti razloga za nečloveško ravnanje. Sama mislim, da ni dobro vtirati soli v rano, a stvari je treba poimenovati, jih pokazati. Kot mama se počutim odgovorno do zgodovine, ki jo bo podedovala moja hčerka. Nočem, da je to zgodba, ki jo je napisali tisti na oblasti. Zgodovina ni tisto, kar napišejo tisti, ki imajo moč in so na oblasti, ampak ljudje, ki so občutljivi, odgovorni in jih ni strah.