Golobov stil je v svojih osnovah ostal isti, le pripovedovalec je spremenil okolje in družbeni razred ter nastopil z bohotnejšim, bolj privzdignjenim jezikom. Prvoosebni pripovedovalec in glavni junak je moški, ki v času ekonomske krize ostane brez službe, preživlja ga partnerica, ki mastno službi v neki humanitarni organizaciji za »pomoč« tretjemu svetu. Na kratko, junak sedi doma in pljuva na okolje v slogu rock'n'roll intelektualca: s poznavanjem filozofske, ekonomske, sociološke in še kakšne terminologije, poulično zadirčnostjo, pogovornimi izrazi, domišljavimi tvorjenkami in metaforami (kot so »grintavi štrclji« za kumarice), ki jih začini s kakšnim vulgarizmom ali politično nekorektnostjo. Predstavljam si, da ima uporaba takšnega jezika dvojne učinke: s sočno zapletenim slogom bo roman pridobil oboževalce, a tudi omejil ciljno skupino bralcev. Idealni naslovnik tega romana bi lahko bil mlad jezen človek (ki jih je vse več), toda takšen, ki je naklonjen k občasno zapleteni izrazni rafiniranosti (teh pa morda ni tako veliko). Golobov tekst zahteva nekoga, ki ne bo trenil, ko bodo težave junakove drage opisane kot »nedoslednost konjunkcij, ki so, čeprav pogojene z maso, ravno v odnosu do mase izražale negotovost«.
Raclette nam ponudi en dan v junakovem življenju. Svet brezposelnega je omejen na prostore zasebnosti in manjših gospodinjskih opravil, zato je temeljno vprašanje, kaj njegova doživetja povzdigne nad raven banalnega. Pri Golobu so to slog, humor in semiotika – »nevarna veda«, kot večkrat ponovi junak. Veda o znakih oziroma užitek v razkrinkavanju ideoloških implikacij za na videz benignimi pojavi je tisto, kar junaka v prvi vrsti žene k izrekanju. Kaj se skriva za nakupom ekokumaric za pet evrov? Kaj je izza pomoči, ki jo pošilja draga v tretji svet? Zakaj so radijski napovedovalci ekstatično veseli? Ko junakova draga pravi, da je politika ne zadeva in ne zanima, je v zablodi: »Politika se moje drage nikoli ni dotaknila. Razen ob ustavljanju pri rdeči luči v semaforju. Ob plačevanju položnice za porabljeno električno energijo. [...] Med strogim, celo intimnim pregledom pred vstopom na letalo.«
Junakova semiotika pokaže razklanost sodobne neoliberalne družbe: na površini uglajenost in urejenost, pod površjem pa brezbrižnost, hinavščina, sebičnost in požrešnost. Zrcalo sveta je tudi junakov intimni odnos, ki vedno bolj spominja na boksarski ring za odmerjanje moči kot pa na harmonično razmerje v stanovanju s prestižnimi tehnološkimi aparati. Golob je eden redkih pisateljev, pri katerih je družbeno kritična ostrina nepogrešljiva, morda ravno zato, ker je večkrat premazana s pikrim humorjem, zaradi katerega se nikoli ne približa pridiganju, temveč vselej ostaja na varni distanci lahkotnega cinizma. Temna plat te cinične nastrojenosti je znani absurd: ciniki so tisti, ki se zviška posmehujejo zablodam drugih in se ne dajo pretentati nobeni ideologiji, a kljub temu (ali ravno zaradi tega?) ne naredijo prav nič in ostajajo poslušni podložniki sistema, ki ga prezirajo. Največji upor Golobovega junaka je v tem, da smrdljivi raclette vrže psu.
Golobova romana torej ne obljubljata boljšega sveta, temveč stojita čvrsto na tleh sive družbene realnosti (kar je povsem legitimna literarna strategija). Resnici na ljubo pa na odprtem koncu drugega romana obstaja majhna možnost razhoda s takšnim življenjem – in je zadnja beseda tako prepuščena bralski interpretaciji.
